Menu Item
Nobena druga država v Evropski Uniji s pomanjkanjem delovne sile nima toliko težav kot Avstrija. Raziskava svetovalnega podjetja Ernes & Young jim slika črn scenarij: dobra polovica avstrijskih podjetij bo v naslednjih letih zaradi pomanjkanja kadra propadla ali drastično zmanjšala obseg poslovanja. V tem trenutku Avstrijci iščejo kar 230.000 delavcev, kar je alarmantna številka. Slovence, ki so že tako tretja največja skupina delavcev iz tujine, snubijo še bolj in vse bolj tudi v slovenščini. Avstrijce močno skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovim visoko opevanim življenjskim standardom. Imajo silno resen problem. Kako ga rešujejo?
Pomanjkanje delavcev pesti celotno avstrijsko gospodarstvo. Najhuje je v gostinstvu in turizmu, lesnopredelovalni industriji, gradbeništvu, transportni dejavnosti, elektro in avtomobilski industriji, v zdravstvu in trgovini.
Avstrijska podjetja v tem trenutku potrebujejo kar 230.000 delavcev. Kar je alarmantna številka. Naj gre za tovarne, peke, verige supermarketov ali avtomehanične delavnice, Avstrija je polna plakatov, ki v najrazličnejših jezikih snubijo delavce. Tudi v slovenščini.
Trgovski diskontni velikan Lidl, denimo, na stavbi svojega logističnega centra pri Gradcu, ki ni dvojezično območje, na ogromnem oglasnem panoju v slovenskem jeziku vabi z napisom “Zaposlujemo!”
Tudi avstrijski zavod za zaposlovanje s svojo brošuro “Živeti v Sloveniji, delati v Avstriji” usmerjeno cilja na (cenejšo) slovensko delovno silo zlasti v obmejnem pasu.
Trenutno se v Avstrijo na delo vsak dan vozi okoli 25.000 Slovencev, ki tam, takoj za Madžari in Nemci, predstavljajo tretjo najpomembnejšo skupino delavcev iz tujine.
Avstrija med vsemi članicami EU beleži četrti najvišji bruto domači proizvod na prebivalca. Podobno je s plačami. Te so, pravi statistika Eurostata, pete najvišje v Evropi. Povprečni mesečni dohodek znaša 2400 evrov neto, tu sta še 13. in 14. plača. Slovenska neto plača je za slabih 900 evrov nižja.
A naši severni sosedje prednjačijo tudi v negativni statistiki. Trenutno je tam nezasedenih kar 5,6 odstotka vseh delovnih mest po državi, kar je največ med vsemi članicami EU. Še pred desetimi leti je bil ta odstotek bistveno nižji, vsega 1,9 odstotka. V Sloveniji so nezasedeni trije odstotki vseh delovnih mest, v Španiji, kjer imajo s pomanjkanjem delovne sile najmanj težav, pa le pol odstotka.
Ko je leta 2011 takratna avstrijska vlada po kanadskem vzoru uvedla tako imenovano rdeče-bele dovolilnice, ki so izobraženim delavcem iz tretjih držav (nečlanic EU) dovoljevale bivanje in delo v Avstriji pod posebej ugodnimi pogoji, so bila pričakovanja velika.
Gospodarstvo je računalo na 10.000 visoko kvalificiranih delavcev na leto. Že prvo leto se jih je na ta način v Avstriji na novo zaposlilo le okoli tisoč, vključno s številnimi hokejskimi profesionalci.
Dvanajst let kasneje je kriza kvalificirane delovne sile v Avstriji večja kot kdaj koli prej. Lani je tako imenovani avstrijski delovno-vizni ‘wild-card’ za izobražene pridobilo le 6.182 tujih delavcev, velika večina iz Bosne in Srbije, 480 jih je bilo iz Srednje in Južne Amerike.
Pet let za novega električarja …
Trenutno avstrijskim podjetjem primanjkuje toliko ljudi, kot ima drugo največje avstrijsko mesto Gradec prebivalcev.
Več kot 80.000 prostih delovnih mest je razpisanih v deficitarnih poklicih. Primanjkuje mizarjev, ključavničarjev, zdravnikov, varilcev, krovcev, strojnikov, keramičarjev, informatikov, programerjev, medicinskih sester. Gostinstvo je še posebej prizadeto na Solnograškem, v Zgornji Avstriji iščejo delavce za delo v industriji, na primer električarje.
Majhno družinsko podjetje Elektro Leitner že pet let (!) išče izkušenega električarja, dva monterja in dva pomočnika. Za oglase so porabili več kot 10.000 evrov, poleg dobre plače ponujajo redni delovni čas in proste vikende. “Toda ne prijavi se nihče z ustreznimi kvalifikacijami,” pravi solastnik podjetja Johannes Leinter.
Skoraj ne mine dan brez poročil o dramatičnih razmerah v bolnišnicah. Do leta 2030 bo Avstrija potrebovala približno 40.000 dodatnih kvalificiranih medicinskih sester, samo na Dunaju 9.000.
Mestne oblasti so že uvedle “poklicno ofenzivo”: podvojitev števila izobraževalnih mest, poseben, 600 evrski mesečni bonus za prekvalifikacije in izobraževanja v zdravstveni negi ter začetno minimalno plačo pri 1.700 evrih neto.
… in medicinske sestre iz Filipinov
Ker je vzhodnoevropski trg delovne sile na področju medicinskega osebja tako rekoč že na pol prazen in je tistih, ki bi bili pripravljeni na selitev in delo v Avstriji bistveno manj kot pred leti, se Dunaj že pripravlja na sprejem negovalnega osebja iz neevropskih držav.
“Preučujejo se možnosti sodelovanja z več državami,” je pred kratkim v odgovoru stranki Zelenih zapisal Peter Hacker, dunajski mestni svetnik, pristojen za zdravstvo. Neuradno so bili v tem kontekstu omenjeni Filipini, Tunizija in Maroko.
Posebno uredbo na področju zdravstva je že pripravilo tudi ministrstvo za delo. Ker se z zaposlovanjem še kako mudi, bodo novi delavci iz tretjih držav lahko v avstrijskem zdravstvenem sistemu delali še pred zaključkom nostrifikacije diplom, kar do zdaj ni bilo mogoče. “Zelo veliko potrebo po kvalificiranih delavcih imamo v oskrbi, ki se je zaradi krize še povečala,” opozarja zdravstveni minister Martin Kocher. In dodaja: “Hitre spremembe zakonodaje so zato absolutno nujne.”
Tretjina mladih zdravnikov beži v Nemčijo in Švico
Očitno pomanjkanje negovalnega osebja je krivo tudi za beg zdravnikov iz javnih bolnišnic. Na tisoč prebivalcev ima Avstrija le 10 medicinskih sester, prav toliko kot Slovenija.
Delo zdravnikov zaradi pomanjkanja podpornega medicinskega kadra v bolnišnicah tako postaja neprivlačno, pravijo v zdravniški zbornici. Kar 26 odstotkov diplomantov medicine si po končanem (brezplačnem) študiju prvo službo poišče v tujini, zlasti v sosednji Nemčiji in Švici.
Gradiščanski deželni glavar Hans Peter Doskozil se proti pomanjkanju zdravnikov že bori s povišanjem začetnih plač specialistov v državnih bolnišnicah na 140.000 evrov bruto letno.
Kancler Karl Nehammer pa je pred dobrim mesecem ob podatku, da vsak študent medicine državo stane 360.000 evrov, že napovedal, da bo vlada preučila možnost obvezne petletne prakse diplomantov medicine po končanem študiju v domačem zdravstvenem sistemu.
Avstrijska vlada že “žrtvuje” tudi vojsko
Da bi ohranili obstoječi kader in pridobili nove delavce, so že ukrepali pri dunajskem podjetju za javni prevoz Wiener Linien. S prvim januarjem so povišali plače za 230 evrov in skrajšali tedenski delovnik iz 37,5 ur na 35 ur.
Za izobraževanje novih kadrov v naslednjih letih pa so namenili 22 milijonov evrov. Takoj bi zaposlili 200 voznikov tramvajev in avtobusov, a ustreznega kadra ne najdejo.
Zaradi pomanjkanja osebja so bili na nezadovoljstvo potnikov primorani v podaljšanje intervalov med javnimi prevozi. Služba voznika je zaradi izmenskega dela – nočne in vikendi – zahtevna. “Tudi zato nam delavci odhajajo. Stopnja fluktuacije že presega 20 odstotkov,” situacijo opisuje direktorica mestnega podjetja Wiener Linien, Alexandra Reinagl.
Še slabše je stanje v Avstrijskih železnicah, kjer bodo zaradi upokojevanja tako imenovane baby boom generacije v naslednjih štirih letih morali zapolniti okoli 15.000 delovnih mest.
Dvakrat toliko delavcev že zdaj primanjkuje v turizmu, enem od paradnih konjev avstrijskega gospodarstva. Rezervacije obetajo dobro sezono, a pogodbe za določen ter skrajšan delovni čas – takšnih je v turistični branži že 42 odstotkov – so za potencialne nove delavce vse manj zanimive.
Zaradi pomanjkanja delovne sile avstrijska vlada žrtvuje tudi že vojsko. Ministrstvo za obrambo je tako na primer lani, da bi pomagalo gospodarstvu, iz vojaškega roka predčasno ‘izpustilo’ 1700 nabornikov.
Za iskanje ustreznih delavcev avstrijska podjetja potrebujejo vse več časa. Če je bilo še pred petimi leti za popolnitev delovnega mesta potrebnih od 20 do 40 dni, je danes ta čas podvojen.
“Podjetja ustrezne delavce najdejo šele v dveh do treh mesecih,” pravi ekonomist Think Tanka Agende Austria Dénes Kucsera. Razlike med zveznimi deželami so velike.
Najdlje podjetja nove delavce iščejo v Zgornji Avstriji in na Solnograškem (90 oziroma 85 dni), najmanj pa, tudi zaradi bližine cenejše delovne sile iz Slovenije in Slovaške, na Koroškem (55 dni) in na Dunaju (58 dni). A tudi za ti dve avstrijski deželi se bazen poceni delovne sile iz nekdanjega “evropskega vzhoda” vztrajno prazni.
Krvavo potrebujejo delavce, toda …
Vsaj začasno bi si avstrijske oblasti lahko pomagale tudi z begunci iz Ukrajine. Ti so v povprečju dobro izobraženi. Bivanje in tudi delo jim v Avstriji omogoča tako imenovana modra karta. A kljub pomanjkanju delovne sile je službe za zdaj v avstrijskih podjetjih dobilo le slabih 9.000 od skupaj 96.000 ukrajinskih beguncev. Tisti, ki jim je to uspelo, so večinoma končali na nekvalificiranih delovnih mestih, pod svojimi kvalifikacijami, praviloma v turizmu in gostinstvu.
“Takoj bi lahko začela kot čistilka. Vendar se bojim, da se nato tega poklica ne bom nikoli več rešila. Študirala sem ekonomijo, delala sem v banki, tudi kot vodja oddelka,” razlaga Maryna Radionova, begunka iz Kijeva. Trenutno živi pri prijateljih in obiskuje tečaj nemščine, da bi nato lahko morda dobila službo primerno izobrazbi.
Podobno slaba je statistika pri ljudeh iz Sirije. V prvih dveh letih po velikem begunskem valu so avstrijska podjetja zaposlila komaj vsakega desetega, danes dela (le) polovica Sircev, ki so se ustalili v Avstriji.
Gastarbajterji so bili napaka …
Strokovnjaki za katastrofalno stanje na trgu delovne sile krivijo marsikaj in marsikoga, najpogosteje pa birokracijo in visoke davke.
Postopki za pridobitev delovne vize trajajo po več mesecev, plače pa so tudi v Avstriji visoko obdavčene. Efektivna davčna stopnja znaša 47 odstotkov in je v Evropi višja le še v Belgiji in Nemčiji. V Sloveniji znaša 43 odstotkov.
Slaba reklama so tudi neplačane nadure. Čeprav so avstrijska podjetja lani ustvarila rekordni promet (252 milijard evrov, kar je skok za 24 odstotkov) in dobičke, je bilo ob tem neizplačanih kar 47 milijonov nadur. To je četrtino vseh oddelanih nadur.
Šlo naj bi za sistematično goljufijo pri plačah, ki je lani zaposlene stala skupno 1,2 milijarde evrov. “Če zahtevamo uspešnost in potem ne plačamo, ne bi smeli biti presenečeni, da nam na koncu delavcev manjka,” je kritična Ines Stilling iz Delavske zbornice.
Domači trg delovne sile izkrivljajo tudi pogodbe za krajši delovni čas. Pod takšnimi pogoji je v Avstriji zaposlenih že tretjina delavcev. Razlika med spoloma je osupljiva: pogodbo za krajši delovnik ima že vsaka druga ženska, pri moških ima takšno pogodbo vsak deseti.
V evropski primerjavi je v tem pogledu slabše le še na Nizozemskem in v Švici.
In nenazadnje, brezposelni. Skupaj jih je po vsej državi več kot 260.000. Največ, dobrih 100.000, jih je na Dunaju, kjer stopnja brezposelnosti z desetimi odstotki bistveno presega državno povprečje (6,2 odstotka).
Ta neizkoriščen potencial je posledica nepremišljene strategije izobraževalnega sistema, pa tudi obsežnih programov socialne pomoči. Samske osebe lahko v Avstriji mesečno prejmejo do 1.054 evrov neto socialne pomoči, približno toliko (1.056 evrov) znaša tudi povprečno mesečno denarno nadomestilo za brezposelne.
Ni zanemarljiv podatek, da je med tujci, živečimi v Avstriji, brezposelnost več kot dvakrat višja kot med domačini. Prav na to je v svoji izjavi marca ciljal avstrijski kancler Nehammer, ko je odločitev Avstrije iz 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ki se je država odprla gastarbajterjem iz nekdanje Jugoslavije in Turčije, sicer označil za napako.
Albanci, Kosovarji, Makedonci in … Indijci
Razprava o kvalificiranem priseljevanju seveda pregreva zvezno politiko. Po podatkih Avstrijskega inštituta za ekonomska raziskovanja bo ob zdajšnjem trendu do leta 2040 primanjkovalo že več kot 360.000 delavcev, po najbolj črnem scenariju celo več kot pol milijona.
To bi za Avstrijo pomenilo za 50 milijard nižji letni bruto domači proizvod. Ali, povedano naravnost, občuten padec življenjskega standarda. “Jasno je, če protiukrepi ne bodo sprejeti, nas bo to vse stalo blaginje,” je nedavno opozoril predsednik Gospodarske zbornice Harald Mahrer.
Po njegovem bodo ključni štirje ukrepi: razširitev (brezplačnega) otroškega varstva, s čimer bi na trg dela sprejeli več žensk, spodbude za delo upokojencev, oprostitev davka za nadure ter ključno – priseljevanje izobraženega kadra iz tujine.
Z njim se strinja tudi tiskovna predstavnica liberalne stranke Neos Stephanie Krisper, ki dodaja, “da bi prosilcem za azil ter kvalificiranim migrantom morali čimprej razdeliti delovna dovoljenja.”
Avstrijska vlada v lov za kvalificiranimi delavci pošilja tudi državno Poslovno agencijo, ki bo v naslednjih mesecih v Albaniji, na Kosovu in v Makedoniji organizirala več zaposlitvenih sejmov.
V začetku leta pa je Avstrija tako imenovani sporazum o migracijah in mobilnosti že podpisala celo z Indijo. S tem dogovorom bo strokovnemu kadru iz Indije poenostavljen vstop na avstrijski trg delovne sile.
Vsako leto naj bi izdali do 800 posebnih delovnih vizumov. V zameno za to pa bo Indija nazaj sprejela nezakonite priseljence, ki nimajo možnosti za azil v Avstriji. Lani je bilo takšnih 18.000 Indijcev.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
