Menu Item
Znani italijanski letalski prevoznik je napovedal, da ne bo več prodajal vozovnic. Tako se začenja nekajtedensko odštevanje, ko bosta prepoznavni rdeča in zelena barva za vedno izginili z našega neba.
Letalsko družbo v državni lasti Alitalio bo oktobra zamenjala ITA, manjše podjetje z drugačnim logotipom. Družbe, ki je nekoč po svetu predstavljala italijanski ponos, slog in kuhinjo – pa tudi papeža – tako ne bo več.
Čeprav bi propad Alitalie številnim Italijanom lahko pomenil izgubo, pravzaprav ne gre za presenečenje.
Letalska družba je bila v zadnjih nekaj desetletjih na robu propada, oblasti pa so iskale vlagatelje in povezave z drugimi svetovnimi prevozniki.
“Vsakič, ko jim je družbo uspelo rešiti, so ji agonijo le še podaljšali,” pravi Giovanni Orsina, profesor na univerzi LUISS s sedežem v Rimu.
Alitalia, ki so jo Italijani nekoč zaradi hitrosti poznali kot “krilato puščico”, se bo upokojila. Repi njenih letal so nosili priljubljen logotip velike črke A v obliki krila letala, obarvane kot italijanska zastava.
Poleg znane italijanske kuhinje in avtomobilskih znamk je bila Alitalia eden najprepoznavnejših italijanskih simbolov v tujini.
Ko so se italijanske družine s potovanja vračale domov in stopile v letalo Alitalie, jih je stevardesa pozdravila s toplim “buongiorno” in jim za kosilo postregla špagete s paradižnikovo omako in telečjo zarebrnico po milansko. Občutek je bil, kot da si že skoraj doma. Da bi si krajšali čas med poletom, so potniki lahko prebirali italijanske nacionalne časopise.
Papežev blagoslov
Alitalia je bila ponosna na italijanski slog in hrano. Stevardese so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja oblečene v elegantne uniforme, ki jih je oblikovala modna hiša Sorelle Fontana. V poznejših letih je sledil impresiven seznam oblikovalcev uniform, med drugim Delia Biagiotti, Alberto Fabiani, Renato Balestra in celo Giorgio Armani, ki so ustvarili elegantne uniforme in udobne sedeže.
Italijanska hrana, ki so jo stregli med letenjem, je vplivala na priljubljenost med mednarodnimi potniki. Brezcarinsko so se prodajali luksuzni italijanski parfumi, ure, rute in kravate. V nekdanjih časih so možje, ki so se vračali z dolgega leta, ženam prinašali luksuzna darila.
Letalska družba je imela blagoslov verskih oblasti. Od leta 1964 je redno služila kot papežev uradni letalski prevoznik, velikost letala pa se je spreminjala glede na razdaljo. Letalo s papežem je znano kot Shepard One – papeški ekvivalent Air Force One – in ima številko leta AZ4000.
Alitalia pa ni pomenila samo glamurja in prestiža. Italijanska vlada je v zadnjih 30 letih v letalsko družbo vložila milijarde evrov, da bi jo rešila pred zaprtjem in obdržala zaposlene.
A se letalski prevoznik preprosto ni mogel spopasti s svetovno konkurenco in se prilagoditi spremembam v letalskem sektorju, pravi Orsina.
“Padec Alitalie je simbol težav Italije pri spopadanju z globalizacijo in naraščajočo konkurenco,” pojasni za CNN. “Letalska industrija je doživela revolucijo, medtem ko so Alitalio zadušile korporacije, lobiji, sindikati in politični pritiski, da bi jo ohranili kljub težavam in realnosti razvijajočega se sektorja.”
Alitalia je pokazala malo odpornosti, pove Orsina. Preprosto ni mogla slediti prihodu učinkovitih nizkocenovnih prevoznikov, ki delujejo z manjšimi posadkami in ponujajo konkurenčnejše vozovnice, novejša letala in širši seznam destinacij po svetu.
Čeprav je bila Italija vedno priljubljena turistična destinacija, je dobiček Alitalie zaradi naraščajoče konkurence nenehno padal, dolgovi so se nakopičili in sledil je bankrot. Številni poskusi reševanja niso imeli dolgoročnega uspeha.
Dosegli smo dno
Posledice napadov na Združene države Amerike 11. septembra 2001 je letalska industrija močno občutila, vendar je bila pandemija covida-19 verjetno ključni napad, ki ga družba ni zmogla preživeti.
“Oblasti so nadaljevale oživljanje družbe in menile, da Alitalia preprosto ne more propasti. Vendar obstajajo meje in dosegli smo dno,” pravi Orsina. “To je tako kot zdravljenje bolnika, ki umira. Lahko mu skušate pomagati, da čuti manj bolečin, vendar ne v nedogled.”
Zlata doba Alitalie se je začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je obnova po drugi svetovni vojni v Italiji sprožila gospodarski razcvet in so si družine končno lahko privoščile letenje na oddaljene lokacije.
“Italija je bila premagana država, ki si je opomogla po ranah druge svetovne vojne, Alitalia pa je pomenila kolektivno upanje in nacionalno identiteto,” pravi strokovnjak za vesoljsko industrijo Gregory Alegi. “Prinašala je občutek pripadnosti.”
Z olimpijskimi igrami leta 1960 v Rimu je Alitalia postala “slavna” po vsem svetu – podjetje je celo oblikovalo plakat, ki prikazuje metalca kopja z letalom, ki leti nad njegovo glavo.
“Italija je potrebovala državnega prevoznika – kot ikono nacionalnega ponosa in domoljubja,” pove Orsina. “Italija si ni mogla privoščiti, da bi bila brez njega, imeti ga je morala tako kot policijo in karabinjerje. Alitalia je bila bistven pripomoček države – kot da ima kos leteče Italije po vsem svetu,” pravi Orsina.
Težave z družbo Alitalia so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je evropska deregulacija povečala konkurenco v letalskem prometu in okrepila italijanske železnice, pojasnjuje Alegi.
Zamude in odpovedi
Razmere so se poslabšale, ko so oblasti poskušale privatizirati Alitalio. Vsa partnerstva so propadla, sindikati pa so se borili proti morebitnim odpuščanjem zaposlenih.
Čeprav je bila Alitalia priljubljen simbol, so potniki pogosto do ne imeli odpor.
Globoka kriza je privedla do padca kakovosti storitev, pravi Orsina: s stavkami osebja, zamudami ali odpovedjo poletov in manj potovanj na dolge razdalje. Italijani so postajali zaskrbljeni.
Po zadnjih raziskavah večina Italijanov meni, da bi morala država že zdavnaj nehati financirati podjetje z denarjem davkoplačevalcev.
To ni zmanjšalo nostalgije, ki so jo čutili upokojeni piloti, kapitani in posadke iz dobrih starih časov, ko so bile plače visoke, delo pa je prinašalo ugodnosti in ugled.
Rosetta Scrugli, nekdanja potnica družbe Alitalia, ki je redno letela v Azijo zaradi službenih obveznosti, se pritožuje, da je zaradi sindikalnih protestov zamudila pomembne sestanke v tujini.
“Letala so imela zamude ali pa je bil let pogosto odpovedan,” pravi. “Več ur sem čakala na terminalu, mojo prtljago pa so večkrat izgubili. Lepo je leteti z nacionalnim prevoznikom, če stvari potekajo brez težav, sicer je lahko pekel. Domoljubje nima nič s tem, ključna je učinkovitost.”
Scrugli se pritoži še, da je Alitalia v Azijo letela prek Milana, brez direktnih poletov iz Rima.
Čeprav je o nasledniku letalske družbe zelo malo znanega, po besedah Alegija obstaja upanje, da bo ITI uspelo tam, kjer Alitalii ni.
Ker pa bo vsaj kratkoročno v državni lasti, nihče ne pričakuje, da bo uspeh prišel čez noč.
Avtorica: Silvia Marchetti, CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!