Ruski milijarder Mihail Maratovič Fridman, ki ga je Evropska unija uvrstila na seznam sankcioniranih Rusov, kritizira vojaški poseg ruskega predsednika Vladimirja Putina v Ukrajini, kjer je Fridman odraščal. A kot je zatrdil za Financial Times, Putina ne more pozvati, naj ustavi vojno, ker bi to ogrozilo njegove zaposlene: "Razmišljam o državi, a razmišljam tudi o ljudeh, ki delajo za nas." Putinove poteze in ekonomsko politiko je v zadnjih dneh kritiziral še en milijarder, lastnik največjega proizvajalca aluminija na svetu Oleg Deripaska.

Vojna v Ukrajini in tudi finančne sankcije Zahoda postavljajo na preizkušnjo odnose ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegovih oligarhov, ki verjetno del svojega bogastva “dolgujejo” Vladimirju Putinu. Vsaj dva sta se v zadnjih dneh vseeno izrekla proti Putinovim dejanjem.

Po poročanju tujih medijev se je kot prvi kritično odzval Mihailo Maratovič Fridman, ki je milijarder in lastnik največje zasebne ruske banke Alfa Bank, od včeraj pa je na seznamu sankcioniranih Rusov, ki ga je objavila Evropska unija. Fridman je v pismu zaposlenim zapisal, da se mora “krvavi spopad končati” in da “vojna nikoli ni pravi odgovor”. Ob tem pa je dodal, da namen njegovih komentarjev ni “političen”. Fridman je kasneje napovedal tudi, da bo pravno prerekal uvrstitev na seznam sankcioniranih od EU.

Prek Putina do milijard

V Lvovu v Ukrajini rojeni Fridman je ustanovitelj in eden od glavnih deležnikov skupine Alfa Group, del katere je največja zasebna ruska banka Alfa Bank. Kot izhaja iz uredbe Sveta EU, ki ga je uvrstil na seznam sankcioniranih, Fridman vsaj del svojega poslovnega uspeha in premoženja (tega Forbes ocenjuje na 11,7 milijarde dolarjev ali okoli 10 milijard evrov) dolguje prav ruskemu predsedniku (zgoraj fotografija njunega srečanja iz leta 2005). “Uspelo mu je vzpostaviti močne vezi z administracijo Vladimirja Putina in velja za glavnega ruskega financerja in podpornika Putinovega bližnjega kroga. Prek povezav z vlado mu je uspelo pridobiti državno premoženje,” piše v obrazložitvi uredbe.

In nadalje: “Putinova najstarejša hči Marija je vodila dobrodelni projekt Alfa-Endo, ki ga je financirala Alfa Bank. Vladimir Putin je nagradil zvestobo podjetja Alfa Group ruskim oblastem, tako da jo je politično podpiral pri načrtovanih tujih naložbah. Mihail Fridman in njegov poslovni partner Pjotr Aven sodelujeta pri prizadevanjih Kremlja za odpravo sankcij, ki jih je Zahod uvedel v odziv na agresivno rusko politiko do Ukrajine. Mihail Fridman in Pjotr Aven sta leta 2018 v okviru neuradne misije obiskala Washington DC, da bi predala sporočilo ruske vlade glede sankcij ZDA in povračilnih sankcij Ruske federacije. S tem je dejavno materialno ali finančno podpiral ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, in imel od njih koristi. Podpiral je tudi ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine,” piše v odločbi.

Lastnik proizvajalca aluminija: Mir je zelo pomemben

Drugi kritik Putinovega posega je Oleg Deripaska, ki je 45-odstotni lastnik največjega proizvajalca aluminija na svetu Bazovy element in ima po oceni Forbesa 3,9 milijarde dolarjev (3,5 milijarde evrov) premoženja. Deripaska trenutno ni na seznamu sankcioniranih od EU, je pa že od leta 2018 na seznamu sankcioniranih od ZDA, ki ga sumijo pranja denarja in uvrščajo med ljudi, ki so tesno povezani s Putinovim režimom. V njegovem podjetju so uvrstitev na seznam v preteklosti označili za “absurdno”. Deripaska je že v nedeljo na omrežju Telegram zapisal, da je “mir zelo pomemben” in da se morajo “pogajanja začeti čim prej”.

Komentiral je tudi gospodarske razmere v Rusiji, kjer pod težko sankcijo pada vrednost rublja in borznih družb (moskovska borza je sicer že drugi dan zaprta). “Želim pojasnila in tehtne komentarje naše ekonomske politike za naslednje tri mesece,” je zapisal Deripaska in še, da je dvig obrestnih mer in odredba tujim podjetjem, da morajo prodati tuje valute, “prvi pokazatelj tega, kdo bo plačal to pojedino”. Pozval je k spremembi ekonomske politike in koncu “državnega kapitalizma”.