Menu Item
V mariborskem podjetju Mikro+Polo so pred desetimi leti uvedli možnost neomejenega plačanega dopusta. Za to so se odločili zaradi prepričanja, da se "mora delo prilagajati življenju in ne obratno". Rezultati te ureditve so zelo spodbudni, trdijo v podjetju, v katerem zaposleni v povprečju izkoristijo le dva dneva dopusta več, kot bi jim pripadal po zakonu.
Neomejeni plačani dopust se za večino zaposlenih morda res sliši pravljično, a v mariborskem podjetju Mikro+Polo so ga pred desetimi leti res uvedli. Za to ureditev so se odločili zaradi prepričanja, da se mora delo prilagajati življenju in ne obratno, pojasnjujejo v podjetju.
Pri neomejenem plačanem dopustu gre za sistem medsebojnega nadomeščanja. Zaposleni se med seboj dogovorijo, koliko dopusta in kako dolg dopust si lahko privoščijo, da delo ne bo trpelo. “Na ta način se gradijo zaupanje, medosebni odnosi in odgovornost posameznika,” dodajajo.
Povprečno zaposleni v podjetju Mikro+Polo izkoristijo dva dneva več dopusta, kot bi jim pripadal po zakonu. Opazili so, da si mlajši zaposleni privoščijo bistveno več dopusta, kot jim zakonsko pripada, medtem ko starejši sodelavci pogosto izkoristijo precej manj dni. V podjetju ob tem poudarjajo, da zaposleni sistema ne izkoriščajo.
Kot za N1 pove Dejan Hojnik, ki je v podjetju zadolžen za digitalno poslovanje, je neomejeni plačani dopust zanj osebno ena najpomembnejših ugodnosti, ki jih imajo v podjetju. Ob tem izpostavlja predvsem fleksibilnost. “Že sam občutek, da na začetku leta ni treba preračunavati, koliko dni dopusta imaš na voljo, in paziti, da ga boš pametno izkoristil ter obenem pustil kak dan ali dva za nepredvidene situacije, je izjemen,” dodaja.
Pri prejšnjih zaposlitvah je opažal, da je večina zaposlenih želela imeti dopust v istem terminu, in sicer takrat, ko ga je bilo mogoče kombinirati še s prazniki oziroma dela prostimi dnevi. “Tu je porazdelitev odsotnosti prijaznejša, saj posamezniku ni treba paziti, ali bo imel pet dni dopusta v kosu ali samo tri, dva pa bo ‘profitiral’ na račun praznikov,” ponazarja Hojnik.
Ob tem priznava, da je pri tej ureditvi seveda pomembna osebna odgovornost. “Zavedaš se, da mora delo potekati v ustaljenih tirnicah tudi takrat, ko si odsoten,” pravi.
Po desetih letih te ureditve rezultate v podjetju označujejo za zelo spodbudne, saj opažajo, da sta se pripadnost zaposlenih in občutek odgovornosti občutno povečala. “Zadovoljen zaposleni je produktiven zaposleni. Naša izkušnja kaže, da takšna svoboda in fleksibilnost vodita k večji produktivnosti in boljšemu ravnovesju med delom in zasebnim življenjem. Če ureditev ne bi delovala, je že zdavnaj ne bi več imeli,” še dodali v podjetju Mikro+Polo.
Kaj pravi zakon?
Zakon o delovnih razmerjih zagotavlja pravico do minimalnega letnega dopusta v posameznem koledarskem letu. Ta ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali zaposleni dela polni ali krajši delovni čas.
Minimalno število dni letnega dopusta je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu. Tako ima delavec, čigar delovna obveznost je razporejena na pet delovnih dni v tednu, 20 dni minimalnega letnega dopusta, delavec, ki dela šest dni v tednu, pa 24 dni minimalnega letnega dopusta.
Zakon o delovnih razmerjih določa tudi primere osebnih okoliščin, na podlagi katerih delavcu pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta – to so status starejšega delavca, invalida, delavca z najmanj 60-odstotno telesno okvaro, delavca, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, ter delavca z otrokom do petnajstega leta starosti.
Zaposleni, ki je zaposlen celotno koledarsko leto, ima pravico do celotnega letnega dopusta. Če pa ni zaposlen celotno koledarsko leto, mu pripada 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.
Zakon določa le minimalno število dni dopusta, več od tega pa določajo pogodbe o zaposlitvi, notranji akti delodajalca, drugi zakoni ali kolektivne pogodbe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje