Menu ItemV preteklem in letošnjem letu smo dobro spoznali, kako zelo pomembno je prostovoljstvo. Ogromno ljudi je potrebovalo pomoč – starejši, nepokretni, osamljeni in oboleli v karanteni. Kako velik izziv je bil to za naše prostovoljce, kaj vse so počeli, koga obiskali ...
Slovenci smo si v najtežjih trenutkih vedno pomagali, stopili smo skupaj, ne glede na to, kdo je potreboval našo pomoč. Tokrat pa jo je potrebovalo res veliko ljudi. Še nikoli v moderni zgodovini se prostovoljstvo ni izkazalo kot tako zelo pomembno kot v preteklem in letošnjem letu, ko je ves svet v primežu pandemije covida-19.
V oddaji N1 STUDIO sta o prostovoljstvu govorila koordinatorka projekta Starejši za starejše Rožca Šonc, ki je prejšnji mesec iz rok predsednika republike Boruta Pahorja prejela najvišje priznanje, državno nagrado za prostovoljstvo, in prostovoljec Rdečega križa Uroš Mehle, ki je delal na covidnem oddelku v Ljubljani.
Osamljenost je naredila izjemno škodo
V programu Starejši za starejše so prostovoljci zagotavljali različne oblike pomoči. “Predvsem druženja za premagovanje osamljenosti in socialne izključenosti. Omogočajo tudi prevoze k zdravniku, do uradov, kjer je treba urediti posamezne stvari, in prinašajo stvari iz trgovine in lekarne. Nudijo pa tudi pomoč pri manjših gospodinjskih opravilih,” je povedala koordinatorka projekta Rožca Šonc in dodala, da pomoč nudijo predvsem osamljenim starejšim.
“Poudarek je na pomoči tistim, ki živijo doma ter so sami,” je povedala Šonc. Program vključuje tudi pomoč pri uveljavljanju pravic, ki jih njihovi uporabniki ne znajo urediti sami. Sem sodijo denarno-socialna pomoč, patronažni obiski, pomoč pri izpolnjevanju vloge za sprejem v dom starejših. “Prvi rezultati analize opravljenega dela v letošnjem letu kažejo, da je covid-19 pustil zelo velike posledice. Naši starejši, ki so bili izolirani, tako kažejo zelo veliko potrebo po stikih,” je pojasnila koordinatorka projekta Starejši za starejše.
Njihov program temelji na tem, da prostovoljci uporabnike poiščejo na domu. Epidemija je razmere dodatno otežila, saj prostovoljci obiskov niso mogli opravljati. Namesto tega so lahko opravljali telefonske pogovore, pošiljali sporočila, kjer je bilo mogoče, so opravljali tudi pogovore po Zoomu in Skypu. “Naši uporabniki te tehnike nimajo na uporabo na pretek. Večinoma so bili tako dostopni le prek SMS sporočil, telefonskih pogovorov ter s pomočjo brezstičnih obiskov pod okni,” je zaključila Šonc.
Prostora za napake ni bilo
Uroš Mehle je kot prostovoljec delal na negovalnem oddelku ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra, kjer je pomagal medicinskemu osebju pri čiščenju vizirjev, zaščitne opreme ter pripravi materiala in obrokov. S tem je predvsem želel olajšati delo medicinskim sestram.
Kot prostovoljec je delal že ob migrantski krizi, vendar so bili takrat drugačni pogoji. “Tam je bilo za nas, prostovoljce, skorajda malce bolj zahtevno, saj je šlo za delo na prostem, kjer ni bilo strehe nad glavo. Bila pa je tudi velika jezikovna ovira, zaradi katere so nastajale težave v sporazumevanju,” je povedal Mehle. Hkrati je dodal, da je bilo tveganje v covidnih razmerah za prostovoljce večje. Pri pomoči na UKC ga je med drugim skrbela namreč možnost okužbe, saj se je zavedal, kako hitro se posameznik lahko okuži. “Prostora za napake pri nameščanju zaščitne opreme ni bilo, saj bi se lahko izjemno hitro okužili” je zaključil Mehle.
Na covidnem oddelku je prostovoljstvo koordiniral Rdeči križ Slovenije. Na Vrazovem trgu, kjer je bil aktiven Mehle, so bili tako poleg študentov medicine aktivni trije prostovoljci. Je pa Mehle poudaril, da se mladi ljudje, ki v svoji okolici nimajo starejših oseb, morda ne zavedajo dovolj, v kakšni stiski so starejši posamezniki.
Mladi za mlade
Na začetku epidemije so se organizirali tudi prekmurski študenti, ki so šolarjem priskrbeli nujno potrebne računalnike. Prostovoljka Lara Črnko je za delo in pomoč otrokom iz socialno šibkejših družin v imenu kluba prekmurskih študentov pri predsedniku Pahorju prevzela tudi priznanje jabolko navdiha.
“Za veliko učencev je to predstavljalo izjemno stisko, predvsem zaradi organizacije in načina dela, saj so potrebovali računalnike,” je pojasnila Lara Črnko. V klubu prekmurskih študentov so tako prepoznali potrebo najranljivejših ter ob pomoči prostovoljnega društva Pomagajmo odprtih src zbirali računalnike. Zbirali so s pomočjo družbenih omrežij ter z akcijo od ust do ust, njihovi prostovoljni akciji pa so se pridružila tudi številna podjetja.
Skupaj so tako zbrali več kot 30 računalnikov, a je Lara Črnko poudarila, da bi jih verjetno potrebovali še veliko več. Računalnike so očistili in formatirali ter na koncu razdelili učencem v stiski.
Prostovoljne organizacije so se na potrebe epidemije odzvale v različnih ravneh. Gre za raznovrstne oblike nudenja pomoči, vse od pomoči pri učenju na daljavo do oskrbe ljudi, ki jim je bila odrejena karantena, ter oskrbe starejših, ki so imeli med izrečenimi ukrepi možnost omejenega gibanja. V drugem valu, ko so bili zdravstveni delavci že zelo izčrpani, se je odzvalo tudi približno 300 bolničarjev Rdečega križa, je pojasnila Cvetka Tomin, generalna sekretarka Rdečega križa. Pomagali so predvsem v covidnih bolnišnicah, kjer so svoje delo opravljali devet mesecev ter opravili več kot 50.000 prostovoljnih ur.
Brez ustreznih sanitarnih razmer, nekateri celo brez kopalnice
Na Slovenski filantropiji so pripravili tudi seznam ljudi, ki bi najbolj potrebovali pomoč. “Najranljivejši so tisti, ki živijo sami in nimajo svojcev oziroma nimajo razvite socialne mreže. Če prostovoljci ne bi poiskali prav teh, bi zagotovo ostali sami,” je povedala Rožca Šonc in dodala, da so bili zelo prizadeti tudi otroci, ki so zaradi zaprtja šol ostali sami doma.
Na to, koliko ljudi potrebuje pomoč, pa najbolj vpliva kakovost njihovega življenja. Na Zdusu so opravili raziskavo, ki je pokazala kar nekaj zaskrbljujočih ugotovitev: 14 odstotkom ne zadostuje lasten prihodek, 21 odstotkov jih živi samih, 24 odstotkov jih ne more plačati potrebne pomoči. 9 odstotkov vprašanih celo nima ustreznih sanitarnih pogojev, kar 12 odstotkov nima niti kopalnice. Številke pa se v zadnjem času le še povečujejo.
“Na območju Pomurja, zgornjega in spodnjega Podravja in tudi v zaselkih nad Idrijo so objekti, ki teh sanitarnih pogojev nimajo. Zato smo se dogovorili, da bomo zbrali točne podatke, kdo so tisti, ki teh pogojev nimajo, in se z njihovimi župani dogovorili za sanacijo te problematike, ” je povedala Rožca Šonc.
Nujnost medgeneracijske pomoči
Večina upokojencev tudi ne uporablja interneta ali računalnika. “Ne gre zgolj za to, da se starejši težje naučijo. Gre za to, da je problem opremljenosti in usposobljenosti uporabe vseh teh naprav,” je povedala Šonc ter poudarila, da bo ta hitri tempo digitalizacije odrezal velik del starejše družbe, ki se ji ne bo uspelo vključiti v dogajanje.
“Mladi smo tisti, ki že od malih nog rastemo s to tehnologijo in lahko zelo hitro osvojimo znanje ter ga podajamo naprej,” je povedal Mehle in dodal, da starejši še vedno cenijo tudi pristnost pravega stika, zato so veseli vsakega obiska.
Ko tudi na ravni Evropske unije uvajajo digitalna covidna potrdila pa, predvsem starejši, potrebujejo pomoč mlajših. “Nekoč bo zagotovo prišla nova kriza, morda malo drugačna, in takrat bo treba pokazati, kaj smo se naučili,” je zaključil Mehle in poudaril pomen medgeneracijske pomoči.
Poglejte celotno oddajo N1 STUDIO
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!