Bolniki, ki so ob koncu življenja okuženi z novim koronavirusom, pogosto umirajo sami, saj bolnišnice kljub sprejetim protokolom ne zagotovijo pravice do slovesa. Včasih svojci svojih bližnjih ne smejo videti niti po njihovi smrti. To lahko povzroči hude težave v sprejemanju smrti, veliko pa pove tudi o stopnji civilizacije naše družbe, opozarjajo sogovorniki.

“Umrl je ponoči, sam, kot kakšen zapuščen pes,” pravi sogovornica E. U., ki je decembra lani izgubila očeta. Umrl je v bolnišnici, kjer je nekaj dni po sprejemu staknil okužbo s koronavirusom. “Ker se mi ni uspelo posloviti od njega, še danes ne morem dojeti, da ga ni več. Ves čas imam občutek, da je še vedno doma, skupaj z mamo. Občutek imam, da so nam ga vzeli.”

Zaradi protikoronskih ukrepov ji v bolnišnici niso dovolili srečanja ne pred smrtjo ne slovesa po njej. “Privolila bi v kakršnekoli pogoje, naredila test, oblekla skafander, karkoli, samo da bi se lahko poslovila. Pred dnevi je prijateljičin oče umrl v domu za ostarele in imela je priložnost biti ob njem, ga držati za roko v zadnjih trenutkih. To je čisto drugače za tistega, ki odhaja, in za svojce, ki lažje žalujejo,” v solzah pripoveduje sogovornica. Tako pa ga je zadnjič videla, ko je bil še doma in se je dobro počutil – in potem nikoli več.

Marsikateri okužen bolnik umrl sam

Njen primer ni osamljen. V Slovenskem društvu Hospic pravijo, da je bila pravica do poslovitve množično kršena v prvem valu epidemije, a so razmere še vedno daleč od idealnih. “V drugem valu epidemije so bolnišnice občutno zmanjšale omejitve obiskov pri umirajočih bolnikih. Svojcem so omogočali obiske umirajočih, kakor tudi možnost poslovitve od umrlega, če ni bil ob hudi bolezni okužen z novim koronavirusom. Največjo težo predstavlja prav okužba z novim virusom, saj svojci v tem primeru niso imeli in pogosto še zmeraj nimajo pravice do poslovitve od umrlega. Prvi stik imajo šele z žaro – pepelom umrlega, in velikokrat to pušča na žalujočih težko preizkušnjo: verjeti, da je to njihov bližnji, saj umrlega pred upepelitvijo niso videli,” pojasnjuje vodja programa žalovanje Edin Duraković.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je že aprila 2020 pripravil Priporočila za postopanje z umrlim s covidom-19, v katerih piše, da se “svojcem lahko omogoči slovo od umrlega, če je možno, pa od umirajočega”, pri čemer morajo svojci uporabljati enako varovalno opremo kot osebje.

V bolnišnicah so v drugem valu večinoma sprejeli protokole, po katerih svojcem dovolijo srečanje z umirajočim in slovo po njegovi smrti, a je po besedah sogovornikov upoštevanje tega v veliki meri odvisno od senzibilnosti zdravstvenega osebja. Na ljubljanskem kliničnem centru so tako zagotovili, da kljub prepovedi obiskov obstajajo izjeme za tiste bolnike, ki so na paliativnem zdravljenju oziroma so kritično bolni.

Slovo pogosto v neprimernih razmerah

Na covid enoti za intenzivno terapijo v UKC Maribor so pojasnili, da svojce ob obisku umirajočega opremijo z osebno varovalno opremo najvišje stopnje, ob obisku pa jih spremlja zdravstveni delavec, ki poskrbi za pravilno oblačenje in slačenje opreme. Če bolnik umre nepričakovano, svojcem omogočijo slovo od pokojnika v času do treh ur po smrti. Tudi v tem primeru protokol poteka enako. Vse predmete umrlega razkužijo in plinsko sterilizirajo ter nato predajo svojcem, so še pojasnili v UKC Maribor. Tudi v drugih bolnišnicah, kjer smo preverjali, so sprejeli podoben protokol.

“Zdravniški poklic mora biti zelo pragmatičen, mora biti neka odločnost, da ne rečem že skoraj hladnokrvnost. Nujno je dovoliti umirajočim in svojcem slovo, vendar pa moramo vedeti, da epidemija pomeni vojne razmere.”

Prof. dr. Adolf Lukanović, zdravnik, ki je bil zaradi bolezni covid-19 nekaj časa v kritičnem stanju

Vodja programa Spremljanja umirajočih bolnikov pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemljič Radovič potrjuje, da so razmere v primerjavi s prvim valom epidemije boljše, a je stisk še vedno veliko. Če že omogočijo srečanje, se to pogosto dogaja v neprimernih okoliščinah – v prisotnosti drugih bolnikov in osebja, brez intime, ki jo zahteva zadnje slovo, opozarja sogovornica. “Skrbi nas, da bodo ljudje v takšnih razmerah začeli sprejemati kršitev pravice do slovesa kot nekaj normalnega.”

Kot vdih brez izdiha

Tisto, kar našo sogovornico, ki je izgubila očeta, še posebej boli, je dejstvo, da se nihče od zdravstvenega osebja ni pogovoril z njimi. Nihče jim ni povedal, kako se je očetovo življenje izteklo. Imeli so celo težave s pridobivanjem odpustnega pisma, saj se v bolnišnici niso odzivali na njihove klice. “Mama si je dolgo očitala, zakaj je sploh poklicala reševalce, takrat ko se je očetovo stanje poslabšalo, saj da bi mogoče še vedno živel. Seveda ne bi. Bi pa doma lahko umrl povsem drugače.”

Če se od umirajočega dostojno poslovimo, svojci niso obremenjeni z vprašanji in bolečimi občutki – ga je bolelo, je trpel, zakaj mu nisem povedal, da ga imam rad, opozarja Edin Duraković. “Odsotnost slovesa od bližnjega je kakor vdih brez izdiha.”

Klinična psihologinja in psihoterapevtka dr. Onja Grad Tekavčič dodaja, da slovo ob umiranju zmanjšuje strah bolnika pred odhodom, tesnobo pred neznanim in občutek osamljenosti. “Prav tako pa bližnji potrebujejo čas za slovo, kar pomeni, da začenjajo sprejemati, da umirajoči odhaja, da mu povedo čim več tistega, česar prej niso mogli ali upali, da naredijo simbolni obred prehajanja in razumevanja, da je smrt neizbežna. Ob poslavljanju tudi sprejmejo, da je smrt nekaj dokončnega, kar je sicer vedno zelo težko sprejeti.”

Gre za kazalnik (ne)civiliziranosti

Prav tako pa je za svojce pomembno slovo po smrti bližnjega. “Če se žalujoči ne more posloviti ali če ne more videti trupla, je velika verjetnost, da bo težje sprejel smrt in posledično omogočil nastanek fantazij, ki tudi sicer pogosto obvladujejo žalujočega, da se bo njihov bližnji vrnil, da je le nekam odpotoval, da ni resnično umrl,” opozarja dr. Onja Grad Tekavčič. To lahko povzroči nastanek velike duševne praznine, ki vodi k težavam v duševnem zdravju ne le posameznika, ampak vse družine, dodajajo v društvu Hospic.

“Skrbi nas, da bodo ljudje v takšnih razmerah začeli sprejemati kršitev pravice do slovesa kot nekaj normalnega.”

Tamara Zemljič Radovič, vodja programa Spremljanja umirajočih bolnikov pri Slovenskem društvu Hospic

Zato si v društvu prizadevajo za slovo ne glede na sistemske okvire in ovire in ob tem opozarjajo, da pravica do slovesa v slovenskem prostoru še vedno ni ustrezno umeščena v pravni sistem. “Strokovnjaki vse pogosteje opozarjamo, da ima poslovitev od umrlega izjemen pomen ne samo za posameznikovo duševno zdravje, temveč za civilizacijo samo. Ritualni pokop umrlega je kazalnik civiliziranosti, slovo pa je njegov temelj, mar ne?”