100 let umetnika Piera Paola Pasolinija: razstava in retrospektiva v Kinoteki

Profimedia

Zadnji dan v marcu se je v ljubljanski Kinoteki začela retrospektiva filmskega režiserja, pesnika, pisatelja in filozofa Piera Paola Pasolinija s celovečernim filmom Mama Rim. 100-letnico rojstva tega italijanskega umetnika v Kinoteki obeležujejo tudi z razstavo, ki se osredotoča na Pasolinijevo filmsko ustvarjanje. Razstava osvetljuje tudi njegovo povezanost s slovenskim prostorom – v začetku 30. let je namreč nekaj let živel v Idriji in tam obiskoval osnovno šolo.

Pier Paolo Pasolini (1922–1975) se je rodil v Bologni, ki je pregovorno najbolj levičarsko mesto Italije. Bil je eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev 20. stoletja – filmski režiser, pesnik, pisatelj, filozof in novinar, njegova dela pa so še danes aktualna in brezčasna. Slovenski režiser Dragan Živadinov pravi, da je po njegovem mnenju Pasolini eden ključnih velikanov italijanske umetnosti nasploh, pravi mu celo gigant filmske umetnosti.

Pier je bil je sin učiteljice v osnovni šoli Susanne Colussi, imenovane po njeni judovski prababici, in Carla Alberta Pasolinija, poročnika kraljeve italijanske vojske. Družina se je leta 1923 preselila v Conegliano, nato pa leta 1925 v Belluno, kjer se je rodil Pierov mlajši brat Guidalberto. Leta 1926 je bil Pasolinijev oče aretiran zaradi iger na srečo. Njegova mati se je z otroki preselila na dom svoje družine v Casarsa della Delizia v Furlaniji. Z očetom je imel Pier Paolo težaven odnos, z mamo, ki je bila velika lepotica, pa sta bila zelo prijateljska.

Prve pesmi, prijatelji in književnost

Pasolini je pesmi začel pisati pri sedmih letih, navdihnjen z naravnimi lepotami Casarse. Eden njegovih zgodnjih vplivov je bilo delo Arthurja Rimbauda. Oče je bil premeščen v Idrijo v Julijski marki (danes slovenska Idrija) leta 1931; leta 1933 so se ponovno preselili v Cremono v Lombardiji, pozneje pa v Scandiano in Reggio Emilia. Pasolini se je težko prilagodil vsem tem selitvam, čeprav je razširil svoje branje poezije in literature (Dostojevski, Tolstoj, Shakespeare, Coleridge, Novalis) in za seboj pustil versko gorečnost svojih zgodnjih let.

V srednji šoli Reggio Emilia je spoznal svojega prvega pravega prijatelja Luciana Serro. Oba sta se ponovno srečala v Bologni, kjer je Pasolini diplomiral iz književnosti. S prijatelji, vključno z Ermesom Parinijem, Francom Farolfijem, Eliom Melijem, je ustanovil skupino, posvečeno literarnim razpravam. Prijatelji so se ga spominjali kot samozavestnega in močnega, ki nikoli ni pokazal, kaj ga razjeda v notranjosti.

Najlepša leta v Furlaniji

Pri 20. letih je v Casarsi izdal prve pesmi v furlanskem narečju (Poesie di Casarsa), ki se ga je naknadno naučil. V furlanščini je pisal tudi zato, ker so bila v času fašizma narečja nezaželena in, sodeč po spominih, je v Furlaniji preživel svoja najlepša leta. Vse do bratove smrti leta 1945 in do pogroma ob odkritju njegove homoseksualnosti. V avtobiografskem romanu Amado mio, ki skupaj z delom Nečistovanje zajema furlansko obdobje do odhoda v Rim, sploh ne govori o vojnih grozotah in fašizmu. Šele tragična smrt brata Gvida je bila tista, ki je v njegov poznejši opus pretočila furlansko obdobje skozi občutja praznine in krivde. Gvido, ki se je leta 1944 priključil avtonomni partizanski brigadi Osoppo, je padel med bojem, njegova smrt pa je bila posebno za mamo in Piera strašna tragedija.

Umor režiserja

Pasolinijeva smrt spada med najbolj spektakularne umore v Italiji. Iznakaženo truplo 53-letnega Pasolinija so našli na nogometnem igrišču v Ostii blizu Rima. Prostitut Pelosi je bil obtožen umora in ga pozneje tudi priznal ter bil obsojen na devetletno zaporno kazen. Pasolini naj bi fanta tik pred tem pobral na rimskem kolodvoru Termini, toda Pasolinijevi privrženci, prijatelji in znana novinarka Oriana Fallaci so bili od nekdaj prepričani, da je šlo za politično motiviran umor desnih skrajnežev. Pelosi je v omenjenem intervjuju dejal, da so bili njegovi sorodniki od Pasolinijevega umora pogosto ustrahovani, zato si ni upal povedati resnične zgodbe. Pasoliniju so po njegovem zadnjem filmu Salo ali 120 dni Sodome (1975) skrajne desničarske organizacije pogosto grozile s smrtjo. Film o zadnjih dnevih Mussolinijeve diktature, ki je kritika vsakršnega enoumja, je umeščen v intimno okolje zastražene vile, kjer se štirje dekadentni fašisti perverzno izživljajo nad ugrabljenimi mladeniči in mladenkami.

14 igranih celovečercev

Filmu se je začel posvečati v 60. letih. Posnel je 14 igranih celovečernih filmov, številne dokumentarne, kratke, esejistične filme, filme, s katerimi je pisal in načrtoval scenarije, ter epizode v štirih omnibusih. Skoraj vse scenarije je napisal sam. Prvi celovečerec Berač je nastal leta 1961, ko je imel za seboj že nekaj pesniških zbirk in romanov, sodnih procesov in travmatičnih življenjskih izkušenj, med katerimi je bil najbolj boleč izgon iz raja – iz Furlanije, kjer je živel do poznih 40. let in kjer je ob koncu vojne tudi izgubil brata.

Za razumevanje Pasolinijevega opusa je pomembno poznavanje nekaterih okoliščin, ki so botrovale njegovim vrednotam in pogledu na svet. V filmu V nekem prihodnjem aprilu (Francesco Costabile, Federico Savonitto) Pierov bratranec Nico Naldini pripoveduje zgodbo, kako je mladi Pasolini živel v Cesarsi, v majhnem kraju v Furlaniji, doživel prve romance in se tudi začel politično udejstvovati z italijansko komunistično partijo.

Film bo na sporedu to nedeljo ob 18. uri, sledi pa Pasolinijev film Ptički in ptičice ob 20. uri. Zgodba: Starejši mož (Totò) in njegov sin (Ninetto Davoli) hodita po cesti, ko se jima pridruži vrana. A to ni navadna vrana, saj zna govoriti in jima pripoveduje o marksizmu. Pozneje se oče in sin spremenita v meniha in sveti Frančišek jima naroči, naj gresta pridigat sokolom in vrabcem. Provokativna alegorična komedija, ki služi kot Pasolinijev idejni manifest o zgodovini Italije. Več o sporedu na tej povezavi.