Menu Item
V noči s 14. na 15. april 1912 je na svoji prvi vožnji v ledeno goro trčila največja in najrazkošnejša ladja tistega časa. V globine je potegnila 1.503 potnike. Zadnji reševalni čoln je ladjo zapustil ob 2.05. Ob 2.20 je Titanik izginil v globino. Ob 4.00 je na kraj nesreče prišla Carpathia, ki je novico o nesreči sporočila svetu. Na Titaniku je bilo tudi pet Slovencev.
Britanska pomorska družba White Star Line je leta 1908 naročila gradnjo treh super parnikov za čezoceanska potovanja (letala takrat še niso letela), Titanica, Olympica (v uporabi do 1935) in Britanice – Gigantika (potopljen, ko je zapeljal na mino leta 1915 v Grčiji). Ladje, ki so bile takrat med največjimi na svetu, so bile supermoderne in so veljale za tako rekoč nepotopljive.
Gradnja v Belfastu je trajala tri leta
Gradnja Titanika, ki so ga zgradili v Belfastu na Irskem, je trajala tri leta, gradilo pa ga je dva tisoč delavcev. V dolžino je meril 269 metrov, njegova največja širina je bila 28 metrov, izpodriv ladje pa je bil težak 52.310 ton. Supermoderna ladja je imela 840 kabin (416 prvi razred, 162 standardni razred, 262 tretji razred), 10 palub, 550 ljudi je lahko hkrati jedlo v veličastnem jedilnem salonu, poleg njega so bile še tri restavracije, bazen velikosti 30 krat 14 metrov, dve knjižnici, dve frizerska salona, fitnes in fotografska temnica.
Hitrostni potovalni rekord med Evropo in Ameriko
Titanik se je na svojem prvem potovanju potopil 640 kilometrov od ameriške obale, na kar je vplivala vrsta okoliščin. Pomorska družba White Star Line je lovila hitrostni potovalni rekord med Evropo in Ameriko, in kljub opozorilom (prejela je šest opozoril) o ledenih gorah na morju je plula z nezmanjšano hitrostjo. Poleg megle je na nesrečo vplival tudi krmilni sistem, ki je bil za tiste čase kar preveč napreden. Približno 30 metrov visoka je bila ledena gora, v katero je trčil Titanik. To je bila desetina njene velikosti, preostali del je bil pod vodo.
2.223 ljudi: 1.324 potnikov in 899 članov posadke
Na krovu prvega in hkrati zadnjega potovanja med Southamptonom v Angliji in New Yorkom v ZDA je bilo skupaj 2.223 ljudi, od tega 1.324 potnikov in 899 članov posadke. Na Titaniku je bilo največ Ircev in Skandinavcev.
14. aprila 1912 ob 23.40 se je parnik bočno zaletel v ledeno goro, ki mu je razparala trup, in se po 160 minutah (ob 2.20 naslednjega dne, 15. aprila) prelomila na dvoje in potopila na dno atlantskega oceana. 58 milj je bila oddaljena ladja Carpatia, ko je prejela klic na pomoč. Do kraja nesreče je potrebovala skoraj štiri ure.
Reševalnih čolnov le za 1.178 ljudi
Na ladji bi moralo biti 48 reševalnih čolnov, vendar so jih zmanjšali na 20 (dva s kapaciteto za 40 ljudi, 14 s kapaciteto za 65 ljudi ter štiri s kapaciteto za 47 ljudi), kar je bilo po zakonu takrat dovoljeno. Tako je bilo na reševalnih čolnih prostora samo za 1.178 ljudi, več kot 1.000 premalo. Na prvem izkrcanem reševalnem čolnu je bilo samo 28 ljudi, saj se ljudje na ladji niso dobro zavedali nevarnosti, ki jim je pretila. Vse skupaj je na reševalnih čolnih ostalo 472 prostih mest. Samo dva od 16 reševalnih čolnov v vodi sta se vrnila po utapljajoče se potnike, drugi so ostali na varni razdalji. 68 odstotkov ljudi je umrlo.
Nesreče oziroma potopa ladje ni preživelo 1.517 ljudi, od tega 832 potnikov in 685 članov posadke, kar je pomenilo 68 odstotkov vseh na parniku. Med 32 odstotki preživelih (706 ljudi) je bilo 492 potnikov (37 odstotkov od vseh) in 214 članov posadke (24 odstotkov vseh). Brodolom je preživelo 20 odstotkov moških in 75 odstotkov žensk. Umrlo je tudi 49 otrok (polovica vseh na ladji), med katerimi je bil najmlajši star komaj 19 mesecev. Temperatura morja je bila –2 °C, in človek v tako mrzli vodi zdrži 15, največ 45 minut. Dvanajst preživelih so našli v vodi na plavajočih ostankih Titanika. V vodi ni preživel nihče.
Umrli številni slavni
V nesreči so umrli številni znani ljudje, med drugimi ameriški milijonar John Jacob Astor IV., slikar in kipar Francis Davis Millet, francoski kipar Paul Chevré, ameriški politik Isidor Straus, ameriška milijonarka Margaret Brown, newyorška socialistka Edith Corse Evans, sir Cosmo Duff-Gordon, ameriški pisatelj in zgodovinar Archibald Gracie, avtorica Helen Churchill Candee, pisatelj Jacques Futrelle, arhitekt Edward Austin Ken, poslovnež John Borland Thayer in nemško-ameriški industrialec Benjamin Guggenheim, čigar nečakinja Peggy Guggenheim je z dediščino v Benetkah odprla enega najboljšim malih muzejev na svetu (Muzej Peggy Guggenheim).
Po danes znanih podatkih je bilo na Titaniku 5 Slovencev
To so bili:
– Franc Karun, iz Milj pri Kranju, rojen leta 1872, in njegova 5-letna hčerka Manca Karun, rojena 1907 – potovala sta v Galesburg v Illinois
– Janez Merkun, iz Spodnje Bele pri Preddvoru, o njem ni veliko podatkov, morda se ni vkrcal na ladjo
– Janko Vovk, Save pri Jesenicah, rojen leta 1891
– Jakob Pašič, iz Štrekljevca pri Semiču, rojen leta 1891
Preživela sta le Franc in Manca Karun, ki naj bi bila rešena z rešilnim čolnom številka 15.
Kaj se je dogajalo na ladji in kako mu je uspelo preživeti, je Karun po nesreči opisal za časnik Galesburg Evening Mail. Po navedbah časnika je Karun takrat dejal, da je, ko je Titanik zadel ob ledeno goro, spal. Sam trk ga ni zbudil, ni pa mogel preslišati hitenja in kričanja potnikov. Nekoga je slišal dati ukaz, naj posadka potnikom razdeli rešilne jopiče. Čeprav je vladala panika, je Karunu uspelo dobiti enega. V naročje je vzel Manco in se odpravil proti palubi. Ker je bil precej velik moški, se mu je uspelo preriniti skozi gnečo in do rešilnega čolna. Zgodb Franca in Mance je več, a dejstvo je, da se jima je uspelo vkrcati na rešilni čoln in preživeti. Franc Karun je umrl v Miljah 7. julija 1934, Manca pa 18. septembra 1971.
Novinar Marcel Štefančič jr. je pred desetimi leti, na 100. obletnico nesreče, za nacionalno televizijo dejal, da so nesrečo preživeli trije Slovenci. Poleg Karunovih naj bi nesrečo preživel tudi njegov daljni sorodnik, prav tako Slovenec.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje