110 let od smrti Antona Aškerca, epskega pesnika in duhovnika svobodnega duha

Wikipedia

Anton Aškerc, največji slovenski epski pesnik, se je rodil 9. januarja 1856 v kmečki družini v Globokem pri Rimskih Toplicah. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v bližnje Senožete, kjer je odraščal in obiskoval osnovno šolo. Pri 12 letih mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan. Obiskoval je I. gimnazijo v Celju, nato pa je na mariborskem semenišču študiral bogoslovje, kjer je bil posvečen leta 1880. Kot duhovnik je služboval v številnih krajih na Štajerskem. Umrl je 10. junija 1912 v Ljubljani.

Anton Aškerc je bil narodno zaveden, pravzaprav slovanofil in nasprotnik ponemčevanja, zaradi česar so ga napadali nemški krogi na Slovenskem. Cerkveni predstojniki so ga zaradi nazorov, svojeglavega opravljanja verskih obredov in nesoglasij z verniki premeščali iz kraja v kraj. Leta 1898 se je zaradi prevelike svobodomiselnosti sprl z mariborskim škofom in šel v Ljubljano ter do predčasne upokojitve opravljal delo mestnega arhivarja na ljubljanskem magistratu. Vodenje verskih obredov mu je bilo prepovedano, kar je Aškerc upošteval. Zanimal se je tudi za sodobno znanost, zlasti za evolucijsko teorijo, in njegova verska skepsa se je poglabljala, kar pa je bilo sporno za duhovnika.

Urednik Ljubljanskega zvona

Rad je potoval po vzhodnih deželah, doživetja je popisoval v potopisih. Od leta 1900 do leta 1902 je bil urednik Ljubljanskega zvona. V Ljubljani se ni pomiril in zadovoljil, temveč je bil še bolj razočaran. Začel je bolehati zaradi poapnenja žil in oslabelosti živcev. Zasebno ni bil preveč družaben, saj je bil zaprt vase, z leti pa se je še bolj odtujil od ljudi in postajal čedalje večji samotar. Umrl je zaradi možganske kapi v 56. letu starosti v Ljubljani. Njegov grob je v ljubljanskem spominskem parku Navje ob Župančičevi jami.

Čaša nesmrtnosti

Razočaranje nad duhovniškim poklicem je zapolnil s pesništvom. Smisel pesniškega poklica je videl v izpovedovanju takih doživetij oz. tem, ki so odkrito obtoževale tiste, ki so delali krivico posameznikom ali družbenim skupinam. Aškerc je vsaj na začetku izhajal iz Prešernove in Levstikove epike. Sprva se je podpisoval kot Gorazd oziroma Nenad, saj se mu je zdelo, da služba božja in umetnost skupaj ne bosta naleteli na razumevanje. Bil je realist ter pisal lirske in epske pesmi. Temelj njegovih mojstrskih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe pa tudi ljudsko izročilo in sveto pismo. Aškerčev opus zaznamuje tudi prisotnost orientalskih motivov, ki jih je črpal iz svojih potovanj po Orientu. Med njegove pomembnejše pesmi štejemo Moja muza, Anka, Celjska romanca, Na sedmini, Jadranski biseri, Čaša nesmrtnosti …

Zanimivosti

Aškerc velja tudi za prvega ljubljanskega mestnega in prvega poklicnega slovenskega arhivarja.

V Framu se je kot mlad duhovnik zagledal v učiteljico Ano Pečovnik in ji posvetil balado Anka. Odločil se je odpovedati osebni sreči, ne pa tudi pesniškemu poklicu.
Ljubljanski zvon je pod njegovim vodstvom natisnil Prešernov album, leta 1902 so izšle Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Uredil in izdal je tudi Poezije Dragotina Ketteja.
Med študijem je prebiral knjige o orientalskih verstvih, npr. Koran in budistično versko filozofijo. Proučeval je tudi brahmanizem in kitajskega političnega filozofa Konfucija.
Ob koncu 19. stoletja je veljal za največjega še živečega slovenskega pesnika.

Od zahodnoevropskih dežel je obiskal samo Švico in Italijo. Vsa druga potovanja pa so bila na Vzhod – Carigrad, St. Peterburg, Moskva, Kijev, Tbilisi, Vladikavkaz, Jalta, Egipt.
Življenjski moto Aškerca je bil: ”V imenu naroda, pravice, resnice, lepote in svobode misli, v imenu vseh zatirancev, preganjancev in trpinov, v imenu vseobčega napredka človeškega.”