Anton Ažbe – slikar, ki je uril Kandinskega in štiri slovenske impresioniste

Wikipedia

30. maja mineva 160 let od rojstva Antona Ažbeta, ki je bil osrednja slovenska slikarska osebnost ob koncu 19. stoletja. Težil je k realizmu in uporabi čistih barv. Med letoma 1891 in 1905 je imel v Münchnu zasebno slikarsko in risarsko šolo, ki so jo med drugim obiskovali Alexej von Jawlenski, Vasilij Vasiljevič Kandinski, Beta Vukanović, Matija Jama, Rihard Jakopič, Ivan Grohar in Matej Sternen.

Anton Ažbe (30. maj 1862–6. avgust 1905) se je rodil v hribovski vasici Dolenčice pri Javorjah v Škofjeloškem hribovju očetu Juriju in materi Marjani. Oče je umrl za tuberkulozo, ko je imel osem let, mati, ki je imela duševne težave, pa sama ni bila zmožna voditi domačije in vzgajati sinov. Skrb nad Ažbetom in njegovim bratom dvojčkom Alojzijem je tako prevzel stric Janez Ažbe, tedanji župan vasi Javorje. V otroštvu je bil Ažbe nenehno bolehen, imel je poškodovano hrbtenico in kronične bolečine v nogah, bil je tudi zelo nizke rasti. Sprva je stric predvidel, da bo šel za duhovnika, nato pa si je premislil in ga poslal v Celovec, da bi se izučil za trgovca.

Po petih letih se je preselil v Ljubljano, kjer je kmalu opustil trgovski poklic in dve leti pomagal in se učil pri slikarju Janezu Wolfu, ki ga je spoznal po naključju. Wolf je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa, slikarsko znanje pa je pridobil v Benetkah in drugod po Italiji. Bil je tudi odličen učitelj, ki je znal posredovati svoje znanje učencem. Naredil je velik vtis na Ažbeta, ki je tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V tem obdobju si je Ažbe pridobil temeljno risarsko znanje, kar mu je bilo v veliko pomoč pri nadaljnjem študiju na Dunaju, kamor se je odpravil jeseni 1882. Na Dunaju je ostal dve leti, nato pa se je leta 1884 vpisal na münchensko slikarsko akademijo in se med šestletnim študijem razvil v odličnega risarja, saj je bil med najboljšimi učenci akademije, in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Bil je namreč odličen poznavalec slikarskega postopka ter korektor in z veseljem je pomagal pri popravkih, ko so ga za to prosili.

V Münchnu je bil leta 1891 absolvent, ko so ga prijatelji in kolegi pregovorili, naj odpre svojo korektorsko risarsko šolo. Sprva se je pričakovalo, da bo šola delovala bolj kot prijateljski krožek, vendar se je kmalu prijavilo toliko študentov, da je sklenil odpreti poseben atelje, v katerem bi vodil risanje po modelu, opravljal slikarske korekture in usmerjal študijsko ustvarjalno delo. Ažbeta je delo na šoli popolnoma prevzelo in ga navdajalo z zadovoljstvom, vendar mu zato ni ostajalo dovolj časa za lastno slikarstvo in je čedalje manj slikal. Njegova pedagoška uspešnost, zaradi katere je užival veliko občudovanje, je temeljila na osebni karizmi, ki je pritegovala študente ne glede na starost ter različnost slikarskih pogledov in nacionalnih okolij, iz katerih so prišli.

Ažbetova šola je bila ob prelomu 20. stoletja znana po vsej Evropi. Tehnično risarsko znanje so njegovi študentje dosegli predvsem s spoznavanjem zakonitosti risanja in s poglobljenim študijem anatomije. Njegovo risarsko delavnico so obiskovali tudi poznejši številni znani slikarji, kot so Alexej von Jawlenski, Vasilij Vasiljevič Kandinski, Beta Vukanović, Matija Jama, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matej Sternen, Igor Grabar, Nadežda Petrović, Olga Della-Vos-Kardovskaya, Kuzma Petrov-Vodkin, Karl Friedrich Lippmann, Mstislav Dobuzhinski … Čeprav se je Ažbe ves čas gibal v “visoki münchenski družbi”, je bil pravzaprav zelo osamljen mož, ki se je vdajal pijači. Umrl je sam zaradi raka, star komaj 43 let.

ZANIMIVOSTI

Pri ustvarjanju je sledil načelom münchenskega realizma in uporabi čistih barv. Kot risarja in slikarja ga je zanimal predvsem človek, od glave in portreta do polakta, akta, oblečene figure in figuralne kompozicije.
Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc o Ažbetu: ”Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku so bili zlasti cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca.”

Žal je ohranjenih le 15 del od skupno 24, o katerih so poročali njegovi kolegi. Večino hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani.
Čeprav ni Ažbe nikoli zapisal svojih naukov, jih nekaj poznamo: princip krogle (kar je bliže, je svetlejše) in kristalizacija barv (uporaba čistih barv) sta bila najpomembnejša.
Leta 2004 je bilo v Münchnu odkrito spominsko obeležje Ažbetu avtorja Mirsada Begića, postavljeno v Leopoldov park, na mesto, kjer je stala Ažbetova šola.
V zadnjih letih o njem veliko pišejo ruski umetnostni zgodovinarji, ki proučujejo Ažbetov vpliv na številne ruske učence.