32 let je živel na otoku, ker mu ni bilo do pogovora z ljudmi. Poglejte, kako je živel

Že leta 1989 je njegov katamaran s pokvarjenim motorjem in razmajanim sidrom nasedel na obalo otoka Budelli, ki leži med Sardinijo in Korziko. Ta, na prvi pogled "nesrečen splet" okoliščin je tedanjega skrbnika otoka prepričal, da je napočil čas za upokojitev. Morandi je prodal svoje plovilo in sprejel novo vlogo – postal je varuh Budellija, piše Nova.rs.

32 let pozneje je bil Mauro Morandi, znan tudi kot "italijanski Robinzon Crusoe", edini prebivalec in varuh otoka. Vendar pa je moral po desetletjih, v katerih je varoval enega najlepših delov italijanske narave, odstopiti od svoje vloge čuvaja. Popustil je pod pritiski oblasti, ki so ga dolga leta pozivale, naj zapusti otok.

Narodni park Maddalena sestavlja sedem otokov, a Budelli velja za najlepšega zaradi svoje Rožnate plaže. Rožnati odtenek peska izvira iz mikroskopskih delcev koral in školjk, ki so jih valovi stoletja drobili v prah.

Italijanska vlada je že v zgodnjih devetdesetih letih Rožnato plažo razglasila za območje "visoke naravne vrednosti". Zaradi ohranjanja krhkega ekosistema je bila plaža zaprta za obiskovalce – le majhen del otoka je ostal dostopen. Tako je Budelli, namesto da bi vsak dan sprejemal na tisoče turistov, ostal zgolj z enim samim prebivalcem.

"Tu sem želel umreti"

Po triletni pravni bitki leta 2015 med novozelandskim poslovnežem in italijansko državo je sodišče razsodilo, da otok pripada Narodnemu parku Maddalena. Istega leta je park izpodbijal tudi Morandijevo pravico do bivanja na otoku. Javnost se je takrat burno odzvala. Peticijo proti njegovi izselitvi je podpisalo več kot 18.000 ljudi, zato je bila odločitev o njegovem izgonu z otoka preložena za nedoločen čas.

Kljub temu pa je Morandi nato 25. aprila 2021 na svojem profilu na družbenem omrežju Facebook objavil, da bo do konca meseca zapustil otok, potem ko je znova prejel grožnje z izselitvijo od uprave, piše Nova.rs.

"Upal sem, da bom tukaj umrl, da me bodo kremirali in da bo moj pepel raztresen v veter," je takrat povedal 81-letni Morandi. Verjel je, da se vse življenje na koncu znova zlije z Zemljo in da smo vsi del iste energije. Prav ta občutek ga je dolga leta zadrževal na otoku, kljub temu da za svoje bivanje ni prejemal nobene plače. Stari grški stoični filozofi so to imenovali sympatheia – občutek, da je vesolje eno nedeljivo živo bitje, ki je v nenehnem gibanju.

Čeprav ni maral družbe, je Morandi strastno varoval naravo Budellija in poleti obiskovalce učil o tamkajšnjem ekosistemu ter o tem, kako ga ohraniti. "Nisem botanik ali biolog. Poznam imena rastlin in živali, a moje delo je drugačno. Moj cilj je ljudem razložiti, zakaj mora neka rastlina živeti," je dejal.

"Zapor, ki sem si ga sam izbral"

Bil je prepričan, da bo svet pred uničenjem rešen šele takrat, ko se bodo ljudje naučili doživljati lepoto. "Želim, da razumejo, da lepote ne smemo le gledati, ampak jo moramo čutiti – in to z zaprtimi očmi," je povedal.

Zime na Budelliju so bile čudovite, a hkrati samotne. Morandi je pogosto preživel tudi po 20 dni brez vsakršnega stika z ljudmi. Tolažbo je našel v introspekciji – sedel bi na plaži in poslušal le veter in valove. "Na neki način je to zapor. A zapor, ki sem si ga izbral sam," je poudaril.

Čas je preživljal ustvarjalno – iz brina je rezbaril skulpture, v katerih je prepoznaval skrite človeške obrise. Veliko je bral, razmišljal o grških filozofih in literarnih velikanih. Fotografiral je otok in občudoval, kako se spreminja iz trenutka v trenutek, iz letnega časa v letni čas.

Želel je ljudi povezati z naravo

Znanstveniki že dolgo trdijo, da samota spodbuja ustvarjalnost. Navedli so primere pesnikov, slikarjev in filozofov, ki so svoja največja dela ustvarili v osami. Vendar pa, kot poudarjajo raziskovalci, koristi samote niso univerzalne.

"Za člane tehnološko razvitih družb, ki se učijo, da se je treba osamljenosti izogibati, je ta lahko vir stresa," je zapisal psiholog Peter Suedfeld v knjigi Osamljenost: izvor teorije, raziskovanja in terapije. Kljub temu pa številne sekularne in duhovne tradicije po svetu že stoletja poveličujejo in varujejo samotarski način življenja.

Ko je internet končno prispel tudi do tega skorajda nenaseljenega otoka, ga je Morandi sprejel in začel svoj košček raja deliti s svetom prek družbenih omrežij. Na ta način je želel ljudi povezati z naravo. Verjel je namreč, da bodo, če jim pokaže lepoto, znali to lepoto varovati, kjerkoli že so.

"Ljubezen je absolutna posledica lepote in obratno,"je govoril. "Ko globoko ljubite neko osebo, jo vidite kot lepo – ne zaradi zunanjega videza, temveč zato, ker se z njo poistovetite, postanete del nje in ona del vas. Enako je z naravo."

Morandi je preminil 3. januarja 2025, še piše Nova.rs.