Ali presajeni organi lahko prenašajo spomine?

Foto: PROFIMEDIA

Ljudje, ki so prejeli organ drugega človeka, včasih poročajo o nenavadnih spremembah, ki se zdijo povezane z življenjem darovalca, kažejo nekatere raziskave.

Presaditve organov zagotovo sodijo med najbolj prelomne dosežke sodobne medicine.

Vse od leta 1954, ko je ameriški kirurg dr. Joseph Murray uspešno presadil ledvico enega dvojčka v drugega (za to je kasneje prejel Nobelovo nagrado za medicino), je transplantacija naredila izjemne korake. Samo v letu 2022 so po svetu presadili več kot 150.000 različnih organov. Celo transplantacije srca postajajo skoraj rutinske operacije. Veliko manj pa je znano o pojavu, o katerem poročajo nekateri prejemniki.

Kot piše revija Live Science, so že od prve presaditve človeškega srca leta 1967 pacienti pogosto, čeprav neradi, poročali o nenavadnih in nepojasnjenih spremembah v osebnostih. Tako opisujejo spremembe v čustvih, okusih in celo spominih, ki se zdijo povezani z življenjem darovalca njihovega organa in o katerih prejemniki niso vedeli ničesar, dokler niso začeli poizvedovati.

Trije primeri, ki jih je težko razložiti

O tem pojavu je bilo opravljenih le malo študij. Eno je leta 2002 objavila revija Near-Death Studies (študije obsmrtnih doživetij), v njej pa so poročali o več primerih.

Izbrali smo tri, ki pričajo o “povezavah” med darovalci in prejemniki oziroma spremembah pri slednjih, ki jih je težko razložiti.

Tako omenjajo primer 56-letnega profesorja, ki je prejel srce 34-letnega policista. Ta je bil ubit s strelom v obraz. Po presaditvi je prejemnik, ki ni vedel ničesar o darovalcu, poročal o nenavadni izkušnji: “Nekaj tednov po tem, ko sem dobil srce, sem začel sanjati. V sanjah sem videl blisk svetlobe čisto pred obrazom in moj obraz je postal resnično vroč. Pravzaprav je gorel,” poroča revija.

Omenja tudi primer 5-letnega dečka, ki je dobil srce 3-letnega fantka. Po operaciji se petletnik naenkrat ni želel več igrati s svojo najljubšo igračo, power rangerji. Kasneje so izvedeli, da je triletni fantek umrl pri padcu z okenske police, medtem ko je segel po power rangerju, ki je padel na to polico.

Med primeri je tudi zgodba 47-letnega moškega, ki je dobil srce 14-letnega dekleta. Po transplantaciji je poročal, da se počuti neverjetno mladega in živahnega ter da je opazil, da se večkrat hihita “kot mlado dekle” (česar prej nikoli ni počel) in da se je njegov tek občutno zmanjšal. Vse to so potrdili tudi njegovi sorodniki. Starši darovalke pa so raziskovalcem povedali, da je bila njihova hči živahna telovadka, ki se je velikokrat hihitala, imela pa je težave s prehranjevanjem in je dostikrat zavračala hrano.

Razlage obstajajo, a vemo še veliko premalo, da bi jim lahko pritrdili

Ena zadnjih študij je bila objavljena v začetku leta v reviji MDPI (Transplantology).

Raziskava je vključevala 47 udeležencev, od katerih je bilo 23 prejemnikov srca in 24 prejemnikov drugih organov. Udeleženci so o svojih doživetjih poročali prek spletne ankete. Raziskovalci z Univerze v Koloradu so v objavi zapisali, da je skoraj 90 odstotkov vseh udeležencev poročalo o spremembah osebnosti po presaditvi, ne glede na vrsto prejetega organa. Večina jih je zaznala štiri ali več sprememb, najpogosteje pa so te vključevale temperament, čustva, okus za hrano, občutek identitete, verska ali duhovna prepričanja ali spomine.

V zaključku so poudarili, da njihova raziskava zaradi statistično premajhnega vzorca ni merodajna, zato bo potrebnih še več raziskav, da bi lahko prišli do zanesljivejših sklepov.

Kljub temu pa navajajo nekaj možnih razlogov za pojav. Ena od možnosti so fiziološke spremembe, ki jih pridobitev novega organa povzroči v telesu prejemnika, kar lahko vpliva na njegovo osebnost. Lahko bi šlo tudi za psihološke učinke po večjem kirurškem posegu, ko se prejemniki novega organa prilagajajo na življenje z novim organom, kar lahko vpliva na njihovo osebnost. Obstaja pa tudi hipoteza, da lahko darovani organi prenašajo določene osebnostne lastnosti darovalca na prejemnika.

V zvezi z opažanjem sprememb v osebnostnih lastnostih po transplantaciji obstaja še nekaj teorij, na primer “teorija o razpršenem spominu”, ki pravi, da so “spomini” osebe morda razpršeni po celotnem telesu, ne le v možganih ali nekaj ključnih organih, ali epigenetska teorija, ki pravi, da celice novega organa, ki imajo drugačen genetski material, vplivajo na izražanje genov prejemnika, kar lahko povzroči tudi osebnostne spremembe.

A te teorije ne veljajo za znanstveno dokazane. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z nenavadnimi spremembami, o katerih poročajo prejemniki organov, poudarjajo tudi, da je ena od težav, da je zgodbe težko preverjati. A obstoj teh zgodb nakazuje, da še vedno ne vemo veliko o kompleksnih odnosih med telesom, spominom in identiteto, zato bi bilo na tem področju potrebnih še več interdisciplinarnih raziskav.