Menu Item
Na svetu so številni kraji, ki se lahko pohvalijo z dolgoživostjo svojih prebivalcev.
Okinave na Japonskem se je zaradi svojih krepkih stoletnikov prijel vzdevek “dežela nesmrtnih”. Campodimele, italijanska “vas večnosti”, je dokaz, da je sredozemska prehrana res zdrava. V sončnem kalifornijskem mestu Loma Linda živi skupnost adventistov sedmega dne, ki žanje sadove čistega življenja.
Obstaja pa tudi kotiček sveta, v katerem ljudje živijo dolgo in o katerem še niste veliko slišali – v njem pa stoji edini muzej dolgoživosti na svetu. To je Lerik na jugu Azerbajdžana.
V tej južnokavkaški državi je več območij, ki so znana po tem, da njihovi prebivalci dočakajo trimestno število let, med njimi sta Lankaran in Gorski Karabah. Še ena regija, Lerik, pa slovi kot pokrajina z največjim številom stoletnikov.
Zdi se, da so v tej smaragdni deželi visoko nad oblaki v gorovju Tališ, do katere vodi serpentinasta cesta, ljudje odkrili skrivnost dolgega in zdravega življenja.
Muzej dolgoživosti
V Muzeju dolgoživosti, zgrajenem leta 1991 in prenovljenem leta 2010, je v dveh sobah shranjenih več kot 2.000 eksponatov, ki dokumentirajo življenje in spomine najstarejših prebivalcev regije.
V njem so prikazane življenjske dobe posameznikov in gospodinjski predmeti, ki so jih tisti posamezniki nadživeli – na primer tri generacije likalnikov za oblačila. Tam so skrinje, polne naglavnih rut in srajc, srebrni vrči in sklede, lepo pletene nogavice in ročno barvane preproge, ki kljub starosti še vedno niso zbledele.
V njem so tudi pisma, napisana v azerbajdžanščini in ruščini – osebni artefakti, ki so tako stari, da črnilo že bledi.
Morda so najbolj zanimivi portreti stoletnikov, ki krasijo stene muzeja. Te slike iz tridesetih let 20. stoletja je muzeju podaril francoski fotograf Frederic Lachop.
V muzeju in uradnih azerbajdžanskih statistikah je pojem “stoletnik” opredeljen ohlapnejše, kot bi pričakovali: pomeni vsakogar, starejšega od 90 let.
A vseeno je bilo leta 1991 v Leriku med 63.000 prebivalci registriranih več kot 200 ljudi, starih več kot 100 let.
Od takrat so številke manj impresivne, za kar domačini krivijo sevanje iz komunikacijskih stolpov in propadanje okolja, razlog pa je tudi v strožjem vodenju evidenc. Danes je med 83.800 prebivalci 11 starejših od 100 let.
Zgodba o 168-letniku
Trenutno najstarejša državljanka Lerika je Raji Ibrahimova, ki je stara 105 let. To so lepa leta, vendar nič v primerjavi s starostjo, ki naj bi jo dosegel najslavnejši stoletnik na območju – Širali Muslumov, pastir, ki naj bi živel kar 168 let.
Na rumenih straneh njegovega potnega lista piše, da se je rodil leta 1805, na njegovem nagrobniku pa, da je umrl leta 1973. Če je to res, je to najstarejša oseba, ki je kdajkoli živela.
Žal so na začetku 19. stoletja v tako oddaljenih vaseh, kot je njegova rojstna vas Barzavu, le redko vpisovali rojstva, zato ni nobenih dokazljivih podatkov, kdaj se je rodil.
Nešteta pisma, ki so mu jih ob različnih rojstnih dnevih pošiljali z vsega sveta, ne puščajo dvoma, da je bil res zelo častitljive starosti, vendar je morda najbolje računati na napako – za najmanj 20 let.
Med tistimi, ki so si dopisovali z Muslumovom, je bil tudi vietnamski komunistični voditelj Ho Ši Minh, ki mu je poslal razglednico, na kateri ga je pozdravil z besedami “Dragi dedek”.
Zdi se, da je Muslumov gen za dolgoživost v družini. Njegova 95-letna hči Halima Qambarova je za CNN Travel povedala, da upa, da bo dočakala vsaj 150 let kot dedek ali 130 let kot teta.
Umirjenost uma
Ko postane hladno, se večina stoletnikov preseli v prijaznejše obmorske kraje Lankarana, vendar je bila Qambarova še vedno v leriški vasi Barzavu, ko je CNN Travel obiskal skromno dvonadstropno hišo njenega očeta, obdano z ogromnimi jablanami in hruškami (verjetno gre za sodobnike njenega slavnega očeta).
Medtem ko sedi ob oknu, zavita v šal, govori z rahlim naglasom in pogosto prehaja v svoj materni jezik – tališčino, narečje, ki ga govori le 200.000 ljudi in ga je Unesco uvrstil med “ranljive”.
Pokaže potni list, v katerem ni zapisan mesec ali datum rojstva, ampak le leto: 1924. Čeprav je stara 95 let, je še vedno povsem razsodna, druži se s pravnuki in kaže živahni smisel za humor. Na vprašanje, koliko je stara, veselo odgovori: “15 let.”
“Umirjenost uma je del njihove skrivnosti,” pravi muzejski vodnik. “Izogibajo se stresu, o življenju razmišljajo precej filozofsko, živijo iz dneva v dan, ne da bi veliko načrtovali ali skrbeli za prihodnost.”
Zdrava prehrana in naravna zdravila
Qambarova svoj dan začne ob zori, ne dovoli si poležavanja. “Vstanem takoj, ko odprem oči,” pravi. Ves dan dela na vrtu ali okoli hiše. Njena soba je majhna, na tleh je debela mehka preproga, prav tako blazine. Veliko ljudi raje spi na tleh, le s tanko odejo namesto vzmetnice, saj verjamejo, da je to najbolj zdrav način za počitek hrbta.
V nasprotju s splošnim prepričanjem stoletniki v Leriku jedo meso, vendar imajo v njihovi prehrani prednost sveži mlečni izdelki, kot so skuta, maslo, mleko in jogurtov napitek ayran. Te navade so podedovali od prejšnjih stoletnikov, pri katerih je bila abstinenca od mesa bolj posledica ekonomskih okoliščin.
Qambarina snaha med pogovorom prinese velik krožnik s hruškami in jabolki z njihovega vrta ter aromatičnim čajem.
Čaj je zeliščni, iz cvetov, in osvežilen. V muzeju vodnik pokaže tabelo z različnimi zelišči, ki rastejo v Leriku.
“Skrivnost dolgega življenja je v dobri prehrani, mineralih v izvirski vodi in zeliščih, ki jih dodajamo čaju za preprečevanje bolezni, tako da ljudem ni treba jemati zdravil, ampak uporabljajo le naravna sredstva,” pravi vodnik. Qambarova dejansko vztraja, da nikoli ni jemala zdravil.
Generacije, ki živijo skupaj
Za njenimi okni se zdi, da je vas mirna in tiha. Vendar vaščani vsak dan opravljajo veliko fizičnega dela. Od sončnega vzhoda do zahoda delajo na vrtovih in poljih ter okoli hiše. Šivajo in pletejo ter skrbijo za velike družine.
Tako je živel Mamadkan Abasov, 103-letnik iz vasi Jangamiran. Stoletnik, ki sedi na preprogi nasproti okna, je skoraj povsem izgubil vid in komaj sliši, kako mu sin sporoča, da so prišli gostje. Ko pa končno razume, začne peti ter izreka molitve in dobre želje.
Ob strani mu stoji pravnuk – med njima je sto let razlike.
Tako kot Qambarova je bil tudi Abasov vse življenje zaposlen vaščan, ki je delal na polju, dokler se mu pred približno sedmimi leti ni poslabšal vid.
Vse, kar nam Bog da
“Vedno je bil dober človek in je živel zmerno življenje,” pravi njegov sin. Kar zadeva hrano, poje “vse, kar mu Bog da”, z eno samo omejitvijo – nikoli ne uživa alkohola. Abasov dolgo življenje pripisuje vsakodnevni telesni dejavnosti, ki ni izčrpavajoča, ampak dovolj zahtevna za telo.
Jedel je kmetijske pridelke in pil litre ledeno hladne izvirske vode. Ta je bogata z minerali, ki naj bi prispevali k dolgoživosti.
Mogoče je pomemben dejavnik tudi nadmorska višina gora. Študija Univerze v Navarri v Španiji iz leta 2017 je pokazala, da življenje na visoki nadmorski višini zmanjšuje tveganje za srčne bolezni, kap in sladkorno bolezen, študija Univerze v Koloradu, Denver, iz leta 2011 pa, da prebivalci teh višinskih območij živijo dlje.
Starost nekaterih slavnih stoletnikov je morda še vedno sporna, vendar v Leriku njihova zapuščina živi naprej z ljudmi, ki se še vedno držijo preproste skrivnosti leriške dolgoživosti: telesne dejavnosti, dobre prehrane, uživanja veliko vode in odnosa do življenja, ki pravi: Živimo samo enkrat, a če delamo prav, je enkrat tudi dovolj.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje