Menu Item
Bi ZDA, če bi prve pristale na Marsu, lahko rdeči planet razglasile za svojega? Načelno ne, pravijo strokovnjaki, toda zakonodaja, ki to ureja, ima pomanjkljivosti.
Ameriški predsednik Donald Trump je z izjavami o Grenlandiji, Panamskem prekopu in Kanadi po več kot stotih letih prvi, ki odkrito govori o razširitvi ameriškega ozemlja.
Vendar naš planet za ambicioznega podjetnika, ki je postal eden najvplivnejših ljudi na svetu, očitno ni dovolj.
“Sledili bomo svojemu manifestu usode med zvezde in ameriške astronavte poslali na planet Mars, da postavijo “zvezde in črte “(ameriški izraz za zastavo “stars and stripes”, op. p.),” je v inavguracijskem govoru napovedal Trump.
Izraz manifest usode je prevod za izraz Manifest destiny, ki ga je v originalu uporabil Trump in predstavlja ameriški ideološki koncept iz 19. stoletja.
Ta koncept zagovarja “božansko pravico in dolžnost” ZDA, da širijo svojo civilizacijo, demokracijo in kapitalizem – prvotno le od Atlantskega do Tihega oceana – ne glede na posledice za avtohtona ljudstva ali druge narode.
Nekateri v Trumpovi izjavi vidijo namig, da bi si ZDA pod njegovim vodstvom prisvojile rdeči planet ali vsaj njegov del.
Ali bi Mars lahko postal del ozemlja ZDA ali celo nova zvezna država?
Mednarodno pravo je o tem povsem jasno. Vsak poskus razglasitve Marsa za ameriško ozemlje bi bil po veljavnih zakonih, ki urejajo delovanje držav v vesolju, nezakonit.
To ne velja samo za Mars, ampak tudi za katerikoli drugi planet, satelit ali nebesno telo.
Leta 1967 je začel veljati mednarodni sporazum, imenovan Pogodba o vesolju (Outer Space Treaty), ki utemeljuje vesoljsko pravo. Med osnovnimi principi pogodbe sta tudi načelo, da sta raziskovanje in uporaba vesolja v pristojnosti vsega človeštva in da vesolje ni predmet nacionalnega prisvajanja z zahtevami po suverenosti na podlagi izrabe, okupacije ali kateregakoli drugega načina ali sredstva. Načela iz pogodbe veljajo ne le za vesoljski prostor kot tak, ampak tudi za vse planete, satelite in druga naravna telesa v vesolju.
Do danes je k pogodbi pristopilo 115 držav, med njimi vse države, ki izvajajo vesoljske polete. Slovenija je k njej pristopila leta 2019, ni pa je še ratificirala.
Toda zadeve niso tako zelo preproste.
Bi ameriška kolonija na Marsu kaj spremenila?
Nekateri si morda predstavljajo, da je teritorialna zahteva nad drugim planetom preprosta: odpotuješ tja, zapičiš zastavico in razglasiš, da je to ozemlje tvoje.
Vendar ni tako enostavno. Za uveljavitev teritorialne zahteve na Zemlji morajo imeti države vzpostavljeno fizično prisotnost, sposobnost nadzora nad ozemljem in sposobnost oblikovanja zakonov, ki veljajo za to ozemlje in ljudi, ki tam živijo.
Elon Musk je večkrat namignil, da bi lahko ljudje vzpostavili kolonijo na Marsu že leta 2028, kar bi predstavljalo vzpostavljeno fizično prisotnost.
Če bi bili ti kolonisti pod nadzorom ameriškega prava, bi se lahko zdelo, da Amerika izpolnjuje pogoje, potrebne za začetek uveljavljanja pravic nad nekaterimi deli planeta.
A tudi če bi Trumpu uspelo vzpostaviti funkcionalno kolonijo na Marsu, ZDA ne bi imele večje pravice do uveljavljanja zahtev kot danes, prav zaradi Pogodbe o vesolju.
Said Mosteshar, profesor prava na Univerzi v Londonu in direktor Londonskega inštituta za vesoljsko politiko, pravi: “Kakršnekoli teritorialne zahteve ZDA nad Marsom bi bile po mednarodnem pravu nezakonite in jih druge države ne bi priznale.”
Če pa bi ZDA kljub temu vztrajale, bi to pomenilo kršitev mednarodnega prava. “To bi na koncu pomenilo, da bi države izstopile iz pogodbe, kar bi povzročilo zlom celotnega sistema,” pojasni dr. Fabio Tronchetti, izredni profesor prava na Univerzi Northumbria.
Dokler torej Trump namerava spoštovati mednarodno pravo in se izogniti uničenju temeljnega načela sodelovanja v vesolju, Mars ne bo postal del ZDA.
Bi lahko dele Marsa zahteval Muskov SpaceX?
Ko je bila napisana Pogodba o vesolju, je bil koncept zasebnih podjetij v vesolju skoraj nepredstavljiv. Zato se pravila o izkoriščanju vesoljskih virov v pogodbi nanašajo izključno na države.
Vendar pa Pogodba o vesolju vsebuje tudi pravila o delovanju zasebnih podjetij v vesolju. Podjetja morajo namreč pridobiti licenco za izvajanje dejavnosti v vesolju.
To pomeni, da neko ameriško podjetje, če bi želelo na Marsu raziskovati rudno bogastvo, tega ne more storiti brez odobritve ameriške vlade. In tako tudi ne more pravno zahtevati nobenega dela Marsa zase. Vsaj načelno.
Problem pa se lahko pojavi, če imajo podjetja prevelik vpliv na odločanje države. Že omenjena izjava iz inavguracijskega govora Donalda Trumpa ima namreč še posebno težo v luči Trumpovega zavezništva z Elonom Muskom, obsedenim s potovanjem na Mars.
“Podjetja, kot je SpaceX, so zdaj premočna in vse težje jim je reči ne,” pravi dr. Tronchetti. To pomeni, da bi Elon Musk, ki ima na Trumpa velik vpliv, lahko uporabil dele Marsa za svoje namene, če bi se tako odločil – v sedanjih okoliščinah bi to lahko dosegel.
Raztegljiv pojem uporabe
Problematičen je tudi pomen besede uporaba v prvem členu pogodbe, ki govori o tem, da mora biti vesolje, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, “prosto za raziskovanje in uporabo vsem državam brez kakršnekoli diskriminacije”.
Izraz “uporaba” namreč ni definiran, tako da lahko države s sklicevanjem na ta člen upravičijo širok spekter dejavnosti v vesolju.
Dokler država ne zahteva lastništva nad območjem, ji zakon dovoljuje gradnjo baze, rudarjenje virov, ki jih tam najde, in njihovo uporabo za podporo kolonije.
Z nadaljnjim raztezanjem te interpretacije je mogoče upravičiti tudi komercialno rudarjenje za dobiček, saj bi to še vedno štelo kot uporaba.
Poleg tega, kot opozarja dr. Tronchetti, pogodba zahteva, da se raziskovanje izvaja tako, da ne ovira ali vpliva na drugo državo.
“Država, ki pride tja prva, bi lahko imela pravico reči: Ne smete postaviti baze tukaj, ker bi to motilo naše dejavnosti,” pojasnjuje.
Kopja se bodo najverjetneje “lomila” na Luni
ZDA so v času Trumpovega prvega mandata storile še korak dlje. Ob napovedi projekta Artemis, vračanja človeka na Luno, so sprejele tako imenovane Sporazume Artemis (Artemis Accords), ki jih je doslej podpisalo 53 držav (tudi Slovenija), brez Rusije in Kitajske.
Ti sporazumi dajejo med drugim državam pravico do vzpostavitve “varnostnih območij” – ekskluzivnih con, kamor drugi akterji ne bodo smeli vstopiti ali jih uporabljati brez dovoljenja lastnika.
To pa pomeni, da bi v primeru vzpostavitve trajne kolonije na Luni ta določba dejansko delovala kot ustanovitev suverenega ozemlja.
To stanje ustvarja pravno sivo območje, ki ga bodo morale države same razrešiti, pravijo pravni strokovnjaki.
Če so bile nekoč razprave o vesoljskih bazah zgolj hipotetične, se svet hitro približuje točki, ko bodo te težave postale resnične – vsaj v primeru Lune. In prav na njej se bodo najverjetneje “lomila kopja” pravne ureditve vesolja.
Dr. Jill Stuart, strokovnjakinja za vesoljsko pravo z londonske ekonomske fakultete (London School of Economics), pravi: “Časovnica za pošiljanje ljudi na Mars je zelo oddaljena – zagotovo daleč onkraj Trumpove administracije. Najprej bomo imeli baze na Luni in prav te lunarne baze ter pravne razprave v mednarodni skupnosti bodo določale, kako bodo urejena prihodnja naselja.”
Pravne luknje omogočajo “okupacijo”
Eden večjih problemov je, da mednarodno pravo ne določa, kako bi se reševali spori med državami, ki bi zase zahtevale isto ozemlje.
ZDA in Kitajska na primer že napovedujejo raziskave južnega pola našega satelita, kjer bodo iskale vodo, pomembno za vzpostavitev stalnih postaj.
Če pa bi obe državi zahtevali isto ozemlje, mednarodno pravo ne določa, kako naj bi se tak spor rešil.
In ta pravni vakuum državam ali skupinam držav omogoča, da same postavijo svoja pravila.
Kaj vse skupaj na koncu pomeni? Po veljavnem pravu Mars ne more postati zvezna država ZDA.
Vendar če ZDA rdeči planet ali njegov del razglasijo za svoje ozemlje neposredno ali posredno (s koncesijami za uporabo recimo podjetju SpaceX), nihče proti temu ne more narediti veliko.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje