Menu Item
V javnosti znova odmeva tragična zgodba zdaj že pokojnega bosanskega nogometaša Ismeta Hadžića, čigar karierne uspehe so zasenčile težke razmere, v katerih se je znašel po koncu kariere.
V zlatih časih jugoslovanskega nogometa je na zelenici blestel tudi Ismet Hadžić, je poročal spletni portal Nova.rs.
Svojo karierno pot je začel v nogometnem klubu Sloboda iz Tuzle, kjer je preživel sedem let in zbral 164 nastopov. Nato je zaigral za zagrebški Dinamo, kjer je dosegel vrhunec kariere. S klubom je v sezoni 1981/82 osvojil naslov prvaka v jugoslovanski prvi ligi, leto kasneje pa še jugoslovanski pokal. Nekajkrat je oblekel tudi reprezentančni dres, med drugim leta 1979, ko je Jugoslavija slavila na sredozemskih igrah v Splitu. Svojo kariero je zaključil v Prištini.
Nogometne uspehe pa je zasenčilo težko zasebno življenje po koncu kariere. “Hadžić je imel računalnik v glavi,” je o njem pripovedoval legendarni Miroslav Ćiro Blažević, vendar je preveč zaupal ljudem. Številnim je posojal denar, ki ga nikoli več ni dobil nazaj.
To ga je stalo veliko. Končal je na ulici, brez vsega.
“Bil sem v zelo težkem položaju. Ostal sem brez vsega. Nekaj prijateljem sem posodil 80.000 mark, nato pa se mi nikoli več niso oglasili. Vzgojen sem bil tako, da sem pomagal vsem, ki so me prosili za pomoč. Ljudem sem dajal denar, od 10 do 100.000 mark. Nisem bil skop,” je njegove besede povzela Nova.rs.
To se ni zgodilo le enkrat. Ljudje so prišli do njegove mize in ga prosili za denar. “Rekli so mi, da potrebujejo pet ali deset tisočakov, da preživijo. Dal sem jim jih, ker jih v tistem trenutku nisem potreboval,” je nadaljeval. Njegova šibka točka so bili otroci. Posojal je denar, če ga je le imel. Nato pa mu ljudje denarja nikoli niso vrnili, mu vračali premalo ali pa so se ga celo izogibali, zato se je znašel v krizi. “Spoznal sem žalostno resnico. Če želite izgubiti prijatelja, mu posodite sto evrov,” je dejal.
Zabredel je še v težave z alkoholom, s katerimi so izpuhteli še zadnji prihranki.
V nekem trenutku je opravljal celo javna dela, med drugimi je urejal zagrebški park.
“Ne morem reči, da sem bil klošar. To, kako sem živel zadnja leta … to bi bila žalitev tudi za brezdomce. Kopal in bril sem se v parku Bundek, spal sem v avtu,” je iskreno spregovoril o najtežjem obdobju svojega življenja.
Z dna ga je med drugim potegnil takratni športni direktor Dinama Zvezdan Cvetković, ki ga je najprej vključil v delo mladinske nogometne šole, nato pa je Hadžić treniral tudi veterane.
Bitko z dolgo in hudo boleznijo je izgubil 14. julija 2015, v Zagrebu, mestu, kjer je v dresu Dinama odigral svoj najboljši nogomet.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje