Seveda je veliko slovenskih avtorjev, ki pišejo odlične romane. Že v zadnjih letih smo dobili nekaj kakovostnih kriminalk in življenjepisov pa potopisov in ljubezenskih zgodb. Britanska digitalna revija The Calvert Journal je na primer lani na seznam 100 najboljših knjig iz Srednje in Vzhodne Evrope, Rusije in Srednje Azije, ki so na voljo v angleščini, uvrstila romane treh slovenskih: Panoramo Dušana Šarotarja, Kronosovo žetev Mojce Kumerdej in Kralja ropotajočih duhov Mihe Mazzinija. Najbolj brana knjiga zadnjih let je bil roman Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset.

Znani prejemniki Prešernovih nagrad ter nagrajenci Prešernovega sklada

Kultura

03. Dec 2021 0

Kultura

03. Dec 2021 0

Za naš seznam za kulturni dan smo preleteli zgodovino in seveda tudi šolsko snov ter pogledali, kateri romani slovenskih pisateljev so najbolj navduševali v zadnjih desetletjih in kateri so prejeli tudi največ nagrad strokovnih žirij. Začeli smo pri Jurčiču ter se ustavili pri Vojnoviću in Veroniki Simoniti.

Josip Jurčič, Deseti brat

Deseti brat, delo Josipa Jurčiča, velja za prvi slovenski roman. Izšel je leta 1866, izhajal je v nadaljevanjih v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov s podnaslovom Izvirni roman. Motiv desetega brata je ljudski in prikazuje usodo desetega otroka v družini, češ da prinaša nesrečo (ljudska pesem Desetnica).

Dogajanje v romanu je razgibano in dogodki si kar sledijo. Lovro Kvas, ki je končal ljubljanski licej, je prišel poučevat na grad Slemenice sinčka graščaka Benjamina z namenom, da bi si s poučevanjem prislužil denar za študij na univerzi. Kaj kmalu se zaljubi v graščakovo prvorojenko Manico, lepotico, ki je veliko brala in razmišljala v samoti.

Vladimir Bartol, Alamut

Dogajanje romana Alamut je pisatelj Vladimir Bartol oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj.

Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti. Alamut je prvič izšel leta 1938, njegovo vrednost pa je svet začel odkrivati in ceniti šele 50 let pozneje.

Janez Jalen, Bobri

Roman o življenju koliščarjev na Ljubljanskem barju. Trilogija Bobri (Sam, Rod in Vrh) pomeni tretji vrh Jalnove pripovedne ustvarjalnosti, saj je v njej pokazal izjemno vživetveno sposobnost, s katero mu je uspelo upodobiti življenje davne rodovne skupnosti, hkrati pa je izoblikoval značilni pripovedni slog, ki je zajel vse ravni arhaičnega malega sveta nekdanjih koliščarjev, tako da so v Jalnovi epski različici dobili najpopolnejšo besedno upodobitev, kar jih je dala slovenska književnost.

To samosvoje Jalnovo pripovedno delo iz življenja davnih koliščarjev na Ljubljanskem barju je nastajalo v nekoliko nenavadnih okoliščinah, saj ga je pisal med italijansko okupacijo ljubljanske pokrajine, torej v času, ko je bil povsem odrezan od domačih krajev, od rodne Gorenjske, ki so jo zasedle nemške okupacijske sile.

Lojze Kovačič, Kristalni čas

Največja literarna žirija na Slovenskem, v kateri je bilo 18 strokovnjakov za literaturo z različnih postaj kresnikove zgodovine, je leta 2016 za najboljši slovenski roman, kresnika vseh dotedanjih kresnikov, izbrala Kristalni čas Lojzeta Kovačiča.

Kristalni čas (1990) je avtobiografski roman pisatelja Lojzeta Kovačiča. Pisatelj je o tem delu govoril kot o ”dokumentu o duši”. Roman se dogaja od 23. julija 1988 do 14. junija 1990. Pripovedovalec se vrača v otroštvo, pripoveduje o času pred svojim rojstvom, družini, rodnem Baslu, o selitvi v Jugoslavijo in otroških dogodivščinah.

Feri Lainšček, Namesto koga roža cveti

Namesto koga roža cveti je družbeni roman slovenskega pisatelja Ferija Lainščka, ki je prvič izšel leta 1991 pri Prešernovi družbi. Leta 2002 je bil izdan drugič pri založbi Franc-Franc. Delo je pripoved o življenju, mladosti in odraščanju dveh Romov, Halgata in njegovega prijatelja Pištija. Skozi njuna lika je prikazana želja po preseganju etnične identitete in neuresničljivosti te zaradi determiniranosti s svojim poreklom. Zgodba je razčlenjena na pet knjig, te pa na kratka poglavja. Osrednja zgodba je postavljena med tri skoraj lirske in magične slike: med Nokturno in Srečanje na začetku romana ter med epilog Rajski dvori, s katerim se zgodba zaključi. Dogajanje je postavljeno v čas socialistične Jugoslavije.

Alojz Rebula, Nokturno za Primorsko

Nokturno za Primorsko (2004) je duhovniški roman pisatelja Alojza Rebule. V ospredju je mlad duhovnik, ki se sprašuje, kako ostati zvest narodu in hkrati cerkvi. Njegova življenjska zgodba se odvija v času fašizma, druge svetovne vojne in povojnega komunizma. Leta 2005 je roman prejel nagrado kresnik.

Alojz Rebula je tako v svojem romanu skozi silovito človeško usodo predstavil boleči izsek iz primorske in tudi širše slovenske usode. Pripoved, katere slog pisanja včasih močno spominja na tistega, ki ga zasledimo v avtorjevih esejih, pa dodatno obogati z neverjetnim čutnim opisom narave. S pogledom na “tragično zgodovino Slovenskega primorja”, kot je roman nekoč opisal pisatelj sam, poskuša tako presegati mejo, katere prisotnost je še danes mogoče občutiti, je ob recenziji romana zapisala novinarka Maja Kač.

To noč sem jo videl, Drago Jančar

To noč sem jo videl je družbeni roman slovenskega dramatika, esejista ter enega izmed najpogosteje prevajanih in uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev, Draga Jančarja. Roman je izšel s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS leta 2010 v Ljubljani pri založbi Modrijan.

Glavna junakinja romana je Veronika Zarnik, mlada ženska iz meščanske družbe, ki nikoli ne stopi neposredno pred bralca, saj sta nam njena življenjska usoda in podoba predstavljeni v petih poglavjih, skozi oči petih različnih pripovedovalcev. Vsako od teh nam razodene nove informacije iz Veronikinega življenja. Tako vsak pripovedovalec dopolni oz. nadaljuje zgodbo prejšnjega, dokler se nam konec ne razodene v vsej svoji tragediji. Pripovedovalci se vsak na svoj način spominjajo dogodkov, povezanih s to ekscentrično, samosvojo, predvsem ljubečo ter samostojno žensko, ki jo je posrkal vrtinec burnega dogajanja na slovenskih tleh v predvojnem in povojnem času.

Brina Svit, Con brio

Con brio je ljubezenski roman slovenske pisateljice in novinarke Brine Švigelj Mérat (psevdonim Brina Svit). Knjiga je prvič izšla leta 1998 pri založbi Nova revija in bila pozneje prevedena v več svetovnih jezikov. Avtorica je za delo prejela več nagrad.

Zgodba se odvija v Parizu in pripoveduje o starejšemu ločencu, madžarskemu pisatelju Tiborju. Njegov nekoliko dolgočasen vsakdanjik prežet z rutino se močno spremeni, ko vanj vstopi rosno mlada Slovenka Grušenjka, ki jo preimenuje v Kati. Čeprav Tibor gleda nase kot na osebo, ki mu je samsko življenje pisano na kožo, mu zaljubljenost popolnoma zamegli razum in zaprosi dekle za roko. Kati privoli v poroko pod pogojem, da ji ne postavlja vprašanj. A namesto da bi Tibor s svojo mladoporočenko užival v ljubezni, se trudi pritegniti njeno pozornost in hrepeni po obojestranski ljubezni. Ona izkorišča njegovo slepo zaljubljenost in manipulira z njim. Njun odnos je poln neuspelih poskusov približevanj in uspešnih oddaljevanj.

Čefurji raus!, Goran Vojnović

Roman Čefurji raus! nas potegne v elegantno pripoved, ki v slovenskem literarnem prostoru najkompleksneje doslej obravnava tematiko priseljencev. Goran Vojnović (1980), pisatelj in režiser, je za svoj prvenec Čefurji raus!, ki je postal prodajna uspešnica in je preveden v devet jezikov, leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta.

Glavni junak Marko Đorđić trenira košarko, hodi na Center strokovnih šol, druži se s prijatelji, s svojo družino pa živi na Fužinah in je ”čefur”. Vsako leto Marko med dopustom obišče svoje sorodnike v Bosni, med letom pa se druži s svojimi prijatelji Adijem, Acom in Dejanom, ki so prav tako ”čefurji”. Skupaj posedajo na klopcah pred blokom na Fužinah, se pogovarjajo, pogledajo skupaj nogometno tekmo Arsenal : Barcelona pri Dejanu, popivajo, kadijo, včasih tudi travo, in rešujejo svoje vsakdanje probleme.

Veronika Simoniti, Ivana pred morjem

Pripovedovalka se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh.

Veronika Simoniti (1975) je znana kot avtorica kratkih zgodb, ki jih je zbrala v dveh knjigah. Njen prvi roman Kameno seme je bil leta 2015 med peterico finalistov za nagrado kresnik.