Če bi ljudje imeli krila: kako velika bi morala biti, da bi lahko leteli?

Človek je najbrž že od nekdaj zavidal letečim bitjem, ker sam ni mogel oziroma znal leteti.
Podobe človeka s takšnimi ali drugačnimi krili segajo že daleč v zgodovino. Tudi mit o Ikaru, mitološkem prvem letalcu, ki mu je oče naredil krila, bogovi pa kaznovali, ker si je drznil preveč, nekako spada v to zavist.

Kaj pa, če se malce prepustimo sanjarjenju? Če bi ljudje imeli krila, kakšna bi ta morala biti, da bi človek lahko poletel? Bi samo krila bila dovolj?

Kakšna krila bi bila najboljša?

Morda se vam nekje v spominu še oglaša pesem "Rad bi bil metulj".
Zagotovo metuljeva krila ali krila, kakršna imajo žuželke, ne bi zadostovala, pa čeprav je s takšnimi lahko letela vila Zvončica v zgodbi o Petru Panu. Res je, Zvončica je vila, pa vendar ... preprosto, takšna krila ne bi bila dovolj močna.

Malo verjetno je tudi, da bi se človeku razvila pernata krila, kakršna imajo ptice ali angeli. Za razvoj kril bi se namreč morala prilagoditi tudi naša anatomija.

Anatomsko bi to zahtevalo ločeno lopatico, je za revijo Live Science povedal Michael Habib, raziskovalec na Inštitutu za dinozavre v naravoslovnem muzeju okrožja Los Angeles.
Bolj verjetno je, da bi se nam razvila krila podobna netopirjevim, našim najbližjim letečim sorodnikom. Prav takšna krila bi bila po Habibovem mnenju za ljudi bolj smiselna. V tem primeru bi se celotna roka in prsti raztegnili, kar bi ustvarilo razpon kril, dolg 6 metrov.

To pa je precej veliko. Ampak, kot je izračunal Ty Hedrick, profesor biologije na univerzi Severne Karoline v Chapel Hillu, bi oseba, težka približno 70 kilogramov in visoka vsaj 1,5 metra, morala imeti krila s takšnim razponom. "Kar se mi je zdelo presenetljivo malo," je dodal.
Letenje pa je ob tem še precej naporna dejavnost, za katero bi morali imeti razvite tudi primerne mišice. Pri pticah letalne mišice predstavljajo od 16 do 18 odstotkov celote mišične mase. Približno tretjina te mase pa izvira iz prsnega koša.

Podobno velja tudi za netopirje, čeprav je mišična masa pri njih razporejena na več mišic. Leteča človeška različica bi zato verjetno na pogled bila zelo nenavadna. "Imeli bi prsni koš, ki bi močno štrlel naprej," je dejal Habib, "in hrbet, ki bi bil izjemno mišičast."

Letenje, drsenje, lebdenje ali jadranje?

Od anatomije pa bi bilo odvisno tudi, kako bi pravzaprav lahko leteli.
Obstaja več vrst letenja, pri čemer se različne leteče živali specializirajo za različne tehnike, kot so mahanje s krili, drsenje, lebdenje in jadralno letenje.

Vsaka od teh tehnik zahteva drugačna krila. Ptice, ki med letom ves čas mahajo s krili, imajo krajša in močnejša krila. Ptice, kot je albatros, ki jadrajo, pa imajo glede na svojo velikost precej daljša krila. Zaradi svoje relativno precejšnje velikosti bi bili ljudje najbrž v tem smislu bolj podobni albatrosu in bi verjetno jadralno leteli.

Problem vzletanja

Se pa pojavi vprašanje: kako bi s 6 metrov dolgimi krili, podobnimi netopirjevim, sploh lahko vzleteli?

S tako velikimi krili ne bi mogli preprosto zamahniti in poleteti. "Ko ste blizu tal, ne morete veliko mahati," je za Live Science dejal Hedrick.

Habib pa je predlagal tako imenovani kvadripedni vzlet, torej vzlet iz položaja, kjer so vse štiri okončine na tleh, z močnim odrivom. Verjetno so tako vzletali leteči dinozavri.

Še en problem: teža

Seveda pa je treba omeniti še eno prilagoditev.

Ptice imajo zelo lahke in zračne kosti, kar občutno zmanjša njihovo maso oziroma težo. Podobno prilagoditev bi verjetno potreboval tudi človek.

In četudi bi se zaradi nekakšnega razloga spremembe, ki bi našo vrsto usmerile proti letenju, začele danes, bi verjetno trajalo več tisočletij, preden bi Homo sapiens zares lahko letel samo s pomočjo anatomije. Tudi ptiči se niso razvili čez noč.