Email.si: hišni projekt, ki je prešel vse okvire in postal žrtev lastnega uspeha

Ena izmed verzij strežnikov email.si iz leta 2003. (Foto: Rudi Benkovič)

Pred četrt stoletja je v Sloveniji zaživel spletni produkt, ki je v le nekaj letih iz poskusnega projekta prerasel v fenomen. Prvega večjega slovenskega brezplačnega ponudnika elektronske pošte Email.si je uporabljalo več sto tisoč slovenskih uporabnikov. Mnogi od teh so ravno prek njega prvič prišli v stik z elektronsko pošto. Toda v ozadju bliskovitega vzpona, za katerim je stala vrhunska mlada ekipa programerjev in sistemskih inženirjev, so se skrivale pasti nesrečnih okoliščin, zaradi katerih je Email.si naposled postal žrtev lastnega uspeha.

Leta 1999 je v slovenskem spletnem prostoru zaživel Email.si, slovenski ponudnik brezplačne elektronske pošte. Šlo je za ‘poskusni’ projekt znotraj podjetja Select Technology, katerega osnovna dejavnost so bile storitve s področja informacijske tehnologije, glavni posel pa zagotavljanje kompletne informacijske podpore medijski hiši Delo.

Za idejno zasnovo Email.si je stala mlada, vendar vrhunska ekipa programerjev in sistemskih inženirjev, ki so verjeli, da znajo takšen produkt sprogramirati. Njihova ideja je bila sprejeta, za namene storitve pa ustanovljeno istoimensko podjetje Email.si, d. o. o. V tistih časih namreč spletne domene s končnico .si ni bilo mogoče registrirati brez ustanovitve podjetja.

“Email.si je bilo podjetje, ki bi mu zdaj v korporativnem jeziku rekli ‘pet project’ (hišni projekt – ni del rednih delovnih obveznosti zaposlenega, ampak ga ta med delovnim časom izvaja zgolj iz interesa, op. p.) fantov, ki so delali v podjetju Select Technology. Nekateri med njimi so prišli na idejo, da bi znali takšno storitev postaviti z odprtokodnimi rešitvami. Projekt je zaživel in uspel,” pove eden od takratnih članov ekipe Tomaž Savodnik.

Hitro po začetku delovanja je Email.si, za katerega je prvi sistem vzpostavil Dori Seliškar, prerasel v fenomen, ne le v lokalnem merilu, ampak tudi širše. Storitev je bila namreč popolnoma primerljiva in konkurenčna tudi takratnim velikim globalnim ponudnikom. A za razliko od številnih od teh jo je slovenski ekipi uspelo razviti na podlagi odprtokodnega operacijskega sistema Linux, ki je bil nekakšna alternativa dragim sistemom.

Le malo pred Email.si sta nastala svetovno znana ponudnika storitve elektronske pošte Hotmail – sedanji Outlook (1996) in Yahoo! Mail (1997). Oba delujeta še danes.

Za tisti čas imel nepredstavljive številke

O njegovem bliskovitem prodoru na slovensko spletno sceno pričajo tudi številke. Leta 2004 je imel Email.si že čez 350.000 unikatnih uporabnikov (v dnevnih špicah se je vanj vpisalo tudi do 60.000 uporabnikov), kar je bilo za tiste čase nekaj nepredstavljivega.

“Te številke so ves čas samo rasle, čeprav proti koncu v večini verjetno tudi zaradi uporabe storitve za kreiranje enkratnega elektronskega naslova za potrebe raznih registracij, licenc in podobno. Konec 2006 smo tako imeli tudi več kot 850.000 aktivnih predalov,” razkrije Jure Pečar, ki je v zgodbo kot ‘junior linux entuziast’ vstopil leta 2000.

Savodnik doda, da bi bilo uporabnikov verjetno še več, če zaradi čedalje večje stiske s prostorom na strežnikih ne bi bili prisiljeni uvesti ukinjanja neaktivnih računov. “Pri sprejemanju omejitev definicije ‘aktivnih uporabnikov’ smo se soočali tudi z dilemami, kakšen je primeren časovni okvir, ko se lahko neaktiven uporabnik preprosto izbriše,” opisuje le delček mozaika težav, ki so jih ob eksponentni rasti skušali z ekipo reševati na silo.

Lastnik podjetja Select Technology je bil Sergij Foški, direktorica podjetja Email.si pa njegova partnerka Janja Pevec. Na N1 smo z njima skušali stopiti v stik, vendar neuspešno.

“Bili so kot sanjsko moštvo, ki je delalo čudesa”

In dokler je krovno podjetje Select Tehnology poslovalo uspešno, je vrhunski ekipi, kljub tehničnim in finančnim omejitvam, s skrajnimi napori še uspelo zagotavljati delovanje storitve ter Email.si ohranjati pri življenju.

“Ti fantje so za ta projekt žrtvovali prenekatere dneve in noči ter delovali predvsem na etični pogon. Bili so kot sanjsko moštvo, ki je delalo čudesa,” približno petčlansko ekipo opisuje Savodnik, ki je bil del projekta do konca leta 2005.

Jan Žorž, ki je bil del ekipe do leta 2006, se ob tem spomni, da je lastnik Select Technology Sergej Foški prva leta še zagotavljal vedno več diskov in rabljenih strežnikov. Tako se je Email.si leta 2003 nadgradil z večjim številom hitrih diskov in pripadajočo opremo.

Temu pritrjuje tudi Pečar in pove, da je iz tega nastala osnova za še zadnjo posodobitev Email.si sredi leta 2003, ki je poleg večje hitrosti prinesla tudi posodobljen ’webmail vmesnik’. Tega je, kot pove, spisal Rudi Benkovič, ki je v zgodbo Email.si prek nekaj projektov še kot 14-letni dijak vstopil leta 2000.

“So pa ti diski imeli tudi več težav, končni rezultat je bil, da smo doživeli okvaro datotečnega sistema, od katere se nato v resnici nikoli nismo zares pobrali,” se spominja Pečar.

Email.si postal žrtev lastnega uspeha

Zaradi vseh okoliščin je bilo tako celotni ekipi vseskozi jasno, da zaradi neverjetne rasti zadeva dolgoročno ne bo vzdržna, če Email.si ne bo dobil finančne injekcije.

“Deloval je tako dobro, da je preprosto prerasel vse okvire in na koncu postal žrtev lastnega uspeha. Postal je tako velik, da ga ni bilo več mogoče financirati s prihodki, ki so bili realno dosegljivi. Nekaj opcij za finančno rešitev je sicer bilo, tudi sam sem se osebno pogovarjal z nekaterimi interesenti, ki so v tem videli potencial, vendar pa poslovne odločitve temu niso bile naklonjene,” se spominja Savodnik.

Ko je leta 2006 Select Technology prišel v resne poslovne težave, ki so naposled vodile v stečaj podjetja, je bila usoda Email.si bolj ali manj zapečatena. Bil je namreč že prevelik, da bi zadostoval zgolj skromen priliv denarja iz spletnega oglaševanja, ki je bil takrat še v povojih.

Članek iz leta 2006, ko se je za Select Technology začelo vse podirati (Foto: Rudi Benkovič)

“V prvih letih tega tisočletja je skokovito rasla neželena pošta in preštevilne noči sem preživel v spremljanju dnevniških datotek, iz katerih sem luščil vzorce, kako ločiti spammerje od legitimnih uporabnikov in jih pretvarjal v konfiguracijo in kodo v več komponentah cele storitve. Ob tem sem doživel tudi prvo izgorelost, tako da je bila ta šola res celovita,” takratni entuziazem opisuje Jure Pečar.

“Morda smo bili rahlo pred časom”

Ob težavah krovne družbe je dodatno oviro pri možnosti za preživetje predstavljala še čedalje močnejša globalna konkurenca.

Če je bil pojav slovenskih telekomunikacijskih operaterjev, ki so ponujali brezplačno elektronsko pošto, za Email.si še priložnost – mnogi izmed teh naj bi namreč izkazali interes za partnerstvo ali celo nakup storitve z več sto tisoč uporabniki, je enega od usodnih udarcev zadal še prihod Googlovega Gmaila. Ta je v primerjavi z Email.si uporabnikom ponudil kar štirikrat več brezplačnega prostora za elektronsko pošto – ameriški gigant je dal na voljo 1 GB, Email.si pa je zmogel brezplačno ponuditi zgolj 250 Mb.

V iskanju finančne vzdržnosti je že pred prihodom Gmaila Benkovič razvil tudi platformo za plačljivi paket Email plus. Z njim so nameravali uporabnikom ponuditi več prostora in dodatne nastavitve proti neželeni pošti. Čeprav paket zaradi internih okoliščin ni nikoli zares zaživel, bi se tudi v nasprotnem primeru ta verjetno težko zoperstavil Gmailu.

“S paketom Email plus smo bili morda rahlo pred časom in takrat se je pojavil Gmail z 1 GB brezplačnega prostora, kar je bilo za nas popolnoma nemogoče, da bi ga ponujali brezplačno,” se spominja Benkovič, ki je bil v zadnjih letih delovanja tudi glavni razvijalec novih multimedijskih spletnih storitev, s katerimi so nadgrajevali Email.si (blogi, agregat novic, albumi …) in so bile med prvimi, boljšimi in najbolj obiskanimi v Sloveniji.

Zaton sovpadal z Gmailovim odprtjem svetu

Ko pa je Gmail iz beta različice, ki je začela delovati leta 2004 in pri kateri si je posameznik poštni predal lahko odprl zgolj prek povabila že obstoječega uporabnika, do leta 2007 pogoj povabila odpravil in se odprl za ves svet, je bilo zgodbe bleščečega slovenskega projekta dokončno konec.

Tega leta je Email.si po nekaterih meritvah dosegel celo vrhunec priljubljenosti in bil med najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji, a to je bil zgolj njegov labodji spev.

Na neki točki tako ni bilo več tehničnega kadra, ki bi vzdrževal strežnike, in vse skupaj je začelo počasi propadati. “Email.si je zadnji dve leti deloval zgolj na ‘avtopilotu’ na raznoraznih skriptah in avtomatiki, ki sem jih spisal in z njimi avtomatiziral vsakodnevne vzdrževalne procese,” pove Pečar, ki je vse do svojega odhoda konec leta 2007, kot pravi, “z veliko trpljenja” vzdrževal sistem. Benkovič ob tem doda, da si tudi to, da je Email.si v zadnjem obdobju deloval zgolj na avtopilotu, brez kakršnihkoli posegov, štejejo za “zelo dober tehnični dizajn”, ki jim ga je uspelo ustvariti.

Da ima Email.si težave, so čutili tudi uporabniki. Najprej v nekajdnevnih zamudah ali neizvršenih dostavah pošte v elektronski predal, nato pa vse pogosteje v nedostopnosti predalov. Naposled se je zalomilo vse in Email.si je leta 2009 dokončno ugasnil.

“Spomnim se težav v zadnjem obdobju, ko smo morali strežnike iz Delovega podatkovnega centra preseliti v ad hoc strežniško sobo. To je porabljalo res veliko elektrike v pisarni, tudi internetne povezave so bile slabe. Tako da je bil končni izpad morda tudi posledica neplačevanja elektrike in internetne povezave,” enega od mogočih razlogov za nenadno prenehanje delovanja navede Benkovič, ki je projekt zapustil sredi leta 2008.

Ali se kje še skrivajo zaprašeni diski s podatki?

Po prepričanju ekipe so bili s prenehanjem storitve za vedno izgubljeni tudi vsi podatki takratne zelo številčne Email.si skupnosti. Prepričani so, da so bili diski uničeni ali so prenehali delovati. Zaradi tehničnih omejitev tudi nikoli niso ustvarjali varnostnih kopij.

“Kolikor mi je znano, sistemskega vzdrževanja v celoti za mano ni prevzel nihče. In ko se je v skoraj dveh letih na avtopilotu napolnilo in/ali odmrlo dovolj veliko število diskov, da je prenehal delovati tudi spletni del storitve, je nekdo preprosto odklopil elektriko,” pove Jure Pečar.

“Predpostavljam, da je nekdo nato opremo v nekem trenutku odmontiral iz omar in odnesel na odlagališče. Tudi če bi strojna oprema še obstajala, dvomim, da bi diski še delovali. To je bilo pred skoraj 20 leti in že takrat z rabljeno opremo,” pa doda Jan Žorž.

Email.si bi skoraj ugasnili že leta 2001

Ni pa veliko manjkalo, da bi se zgodba Email.si končala že veliko prej. Po besedah Pečarja se je namreč ekipa že konec leta 2001 spraševala, kaj storiti.

“Že takrat je bila na mizi zelo realna opcija, da se vse skupaj ugasne in pospravi. A ko smo na strežnikih našli več kot 20.000 aktivnih poštnih predalov, smo se zamislili in se mu odločili podaljšati življenje. Takrat sem se naivno javil, da bom prevzel tehnični del,” razkriva Pečar.

Lahko bi imeli “mini” Gmail srednje Evrope

Email.si je tako za sabo, poleg na tisoče razočaranih uporabnikov, pustil predvsem veliko neodgovorjenih vprašanj. Kaj bi bilo, če krovno podjetje ne bi prišlo v težave in bi Email.si dobil še prepotreben (zunanji) kapital ali če bi bil prodan oziroma bi mu bilo na kakršenkoli način omogočeno nadaljnje financiranje – glede na njegove razširjenosti morda celo s kakšno državno intervencijo, ne bo nikdar jasno.

“Tehnično smo bili takrat nekaj let pred časom, naš proračun pa je bil okrog nič. Upravljanje take storitve in v takem obsegu samo na podlagi tehnološkega entuziazma in brez nekega poslovnega načrta pa je bila precejšnja norost,” se ob pogledu nazaj spominja Pečar.

“Imeli smo fantastično zadevo, potreben je bil samo še kakšen korak, pa bi danes morda govorili o veliki zgodbi o uspehu, mogoče celo o nekakšnem ’mini’ Gmailu srednje Evrope,” pa razmišljanje o tem, da je imela Slovenija za tiste čase res izjemen produkt, ki je morda preveč zlahka končal na spletnem odlagališču zgodovine, sklene Savodnik.

“Zanimiv je morda še en tehnično-organizacijski detajl, po katerem smo bili takrat 20 let pred trenutnim trgom: jedro spletnega servisa je bil open-source, torej mi je uspelo prepričati ostale v podjetju, da sem bil plačan za pisanje odprtokodnega spletnega poštnega servisa, ki se je uporabljal kar še po nekaj inštalacijah po svetu. Za Email.si smo dodali drugo barvno temo in vtičnike, ki seveda niso bili prosto dostopni. Danes je cel kup projektov, kjer imajo isti model: jedro je odprtokodni sistem, vsaka podpora ali pa malo bolj napredne opcije za večja podetja pa so plačljiva. Takrat pa ne vem, ali je še kdorkoli v Sloveniji imel spletno storitev s takšno popularnostjo in modelom razvoja kode,” pove Rudi Benkovič.

Storitvii, ki so danes v Evropi primerljive z Email.si, sta denimo GMX Mail (prvotno predvsem za Nemčijo in Švico) ter Fastmail, ki uporablja zelo podobne odprtokodne storitve, kot jih je Email.si. V zadnjem času veljavo pridobiva tudi švicarski Proton Mail, ki je osredotočen na varnost podatkov.