Menu Item
Morda je le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila ženitna posredovalnica, ki bo temeljila na umetni inteligenci.
Na spletu obstaja velika množica strani in aplikacij za zmenke, ki majo seveda en sam cilj: pomagati ljudem najti partnerja ali partnerko, pa naj bo to le za eno noč ali za vse življenje.
Hkrati so ta visokotehnološka pomagala za parčkanje tudi izjemno velika podatkovna baza. Ni, da ni … osebni podatki, fotografije, želje, intimne podrobnosti … ne glede na to ali so ti podatki resnični, lažni ali ukradeni. In prav velikanske baze podatkov so vodnjak, iz katerega lahko črpa in se iz njih uči tudi umetna inteligenca (UI).
Že zdaj obstajajo aplikacije, ki vam na podlagi vnesenih podatkov postrežejo z najbolj primernimi partnerji iz svoje baze. In ni si težko predstavljati, da se ne bo morda že v bližnji prihodnosti pojavila “ UI ženitna posredovalnica”, ki vam bo obljubila “popolnega partnerja.”
Pa se pograjmo z domišljijo … Recimo, da bi takšna aplikacija obstajala in od vas želela imeti vse možne podatke v digitalni obliki. Vaše življenje, vaše zgodbe, stvari, ki jih imate radi, ki jih ne marate, objave na družbenih omrežjih, vsebino klepetov … skratka celotnega “digitalnega” vas.
In recimo tudi, da bi vi na to bi pristali. UI bi tako s pomočjo vseh teh podatkov izmed vseh ljudi na svetu, ki puščajo digitalne sledi, lahko izbrala tri osebe, ki bi lahko bile vaši idealni zakonski partnerji. Ampak: ali bi ji zaupali?
Prav s vprašanjem se je poigral profesor politične filozofije s Harvarda, Michael Sander, in ga zastavil študentom londonske šole za ekonomijo in politične znanosti v podcastu “Javni Filozof” za radio BBC4.
Odgovori študentov so bili zelo zanimivi. Velika večina prisotnih se je odločila, da izbiri, ki bi jo predlagala takšna aplikacija, ne bi zaupali. In resnici na ljubo, jih je bilo tudi malo, ki bi izbiro zaupali svojim staršem. Poglejmo pa, kakšni so bili njihovi argumenti.
Ena izmed študentk je dejala, da bi izbiri UI zaupala bolj, kajti njeni starši o njej ne vedo prav vsega. “Staršem narišemo sliko sebe, v katero verjamejo,” je povedala. “Seveda je tudi obratno, ampak tisto, kar počnem na internetu, veliko več pove o meni, kot slika, ki jo imajo o meni moji starši.”
Poleg tega bi po njenem mnenju UI zaradi velikega števila podatkov, ki bi ji bili na voljo, lahko dovolj dobro določila bodočega partnerja.
“Če predpostavimo, da bi bili vsi podatki, ki bi jih vnesli v aplikacijo resnični, bi UI zaupal,” je dejal neki študent. “Sam na zmenke prihajam s predsodki in zavorami, zato še sebi ne zaupam najbolj pri izbiri in zagotovo je tako tudi na drugi strani. UI pa bi po mojem mnenju bolj objektivno ocenila kakšen prvi vtis bova oba naredila drug na drugega na prvem zmenku,” je dodal.
Po njegovem mnenju bi UI tudi bolje ocenila verjetnost, da bi se zveza z osebo, ki bi jo predlagala, obdržala. “Ljudje rabimo leta, preden se zares spoznamo. In velikokrat smo potem razočarani. Kar poglejte, koliko je ločitev. UI bi po mojem mnenju hitreje ugotovila, ali bomo zdržali skupaj dlje časa ali ne.”
Eden od študentov, ki pa bi izbiro partnerja bolj zaupal svojim staršem, pa je dejal, da izbiri UI ne bi zaupal, ker kljub številnim podatkom, ki bi jih UI lahko zbrala o njem in iz njih “izračunala” idealnega partnerja, še vedno ostaja prostor za nekaj “izključno človeškega”, česar na internet pač ne moreš naložiti.
“Starši, tudi če ne vedo vsega o nas, pa zagotovo čutijo neko povezanost, ki je ne moreš opisati na digitalen način,” je dejal. “In prav ta povezanost, ki jo ustvariš z neko osebo, je tista, ki odloča o tem, ali bosta zdržala skupaj,” je rekel in dodal še, da to ugotoviš šele čez čas, predvsem pa tega ne moreš izraziti v digitalni obliki.
Kaj pa vi? Bi izbiro partnerja ali partnerke zaupali UI? O tem vas sprašujemo v spodnji anketi. Veseli bomo, če jo boste izpolnili.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
