Menu Item
Leposlovni prvenec arhitektke, scenografinje in režiserke Mete Hočevar so pri založbi izdali ob njenem 80. rojstnem dnevu. Kot je na predstavitvi povedala urednica Nela Malečkar, avtoričin preskok v literaturo ni bil presenečenje, saj je bilo že v njenih strokovnih delih slutiti literarni talent.
Meta Hočevar je povedala, da ji je pisanje na podlagi spominov in zapiskov iz preteklosti omogočila karantena, saj je končno našla čas in mir. Povedala je, da je pisanje povsem drugačne narave kot gledališko delo, za katero je treba po njenih besedah imeti veliko energije in pri katerem so potrebne hitre odločitve.
“Za gledališče potrebuješ veliko energije, energije, ki je zelo intenzivna, za vso ekipo. Pri pisanju je popolnoma drugače kot v gledališču, kjer vlada povsem drugačna energija. Pri pisanju je nek fluid, ki kar traja, samo pisanje te pelje naprej, in to je bistvena razlika v primerjavi z gledališčem. Pisanje je pravi odmor, užitek glede na tempo, ki je v gledališču. Dogajanje v gledališču je res intenzivno, naporno. Potem pride covid in se vse ustavi. Seveda je pri meni drugače kot pri nekaterih igralcih, ustvarjalcih, ki so tako zapisani gledališču, meni pa je ta ustavitev dobro dela,” je ob predstavitvi knjige povedala umetnica in nadaljevala: “Prav zanimivo je, kako ti neka drobna misel začne odpirati prostor, zgodbo, dogodke in te potem kar pelje. Potem sploh ne veš, kaj je res, kaj je fantazija. Meje med domišljijo in resničnostjo so zabrisane in prav užitek je, ko se zabrišejo. Nekako se prepustiš ideji in te pelje.”
Knjiga, ki je razdeljena na tri dele, predstavi čas med vojno in po njej, čas otroštva Mete Hočevar, ki se je rodila leta 1942 in odraščala na Viču v Ljubljani. Zgodbe niso povsem avtobiografske, saj je, kot je povedala, zaplavala v povsem domišljijske svetove, je pa v njih opisala vzdušje iz svoje mladosti, ko so se morala dekleta odločiti, ali bodo “punce ali brihtne,” spregovorila pa je tudi o vojnem vzdušju in družinskih prigodah.
”Dobro se spomnim, kako so mi rekli: ah, saj ti si punca. Spomnim se nas, prijateljic, ki smo vedno rekle, ali naj bom punca ali naj bom brihtna. Ali pa tega, da ženske nismo smele žvižgati, se ni spodobilo. Moja mama je kar naprej žvižgala, in to se ni spodobilo. Cela vrsta stvari je, ki se v otroštvu in tudi pozneje zdijo popolnoma normalne, ker naj bi sodile k tvojemu spolu, no, pozneje pa se izkaže, da to sploh ne drži,” se spominja ustvarjalka, ki je tudi sestra igralca in profesorja Janeza Hočevarja – Rifleta in ki je bila na začetku svoje kariere bolj osamljena predstavnica žensk med arhitekti in režiserji.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!