Giuseppe Tartini – 330 let od rojstva virtuoza v hiši ob piranskem mandraču

Profimedia

Giuseppe Tartini se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu v premožni družini kot četrti od šestih otrok. Njegov oče Giovanni Antonio Tartini se je kot trgovec leta 1678 v Piran preselil iz Firenc, pozneje pa je postal javni pisar za odkup soli. Njegova mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu.

Družina Tartini je živela v hiši ob piranskem mandraču, ki so ga pozneje zasuli, v Strunjanu pa so imeli veliko posest z oljčnimi nasadi, solnimi polji, ribogojnico in podeželsko vilo. Mali Giuseppe Tartini je prvo glasbeno znanje nabiral doma ter v oratoriju očetov Filipinov v Piranu. V letih 1704 do 1707 se je šolal na gimnaziji za plemstvo (Collegio dei Nobili) v Kopru ter se tudi dodatno glasbeno izpopolnjeval, njegov najljubši instrument pa je bila že takrat violina.

Padova in glasba

Njegov oče je želel, da bi se Giuseppe posvetil duhovniškemu poklicu, a sina je gnala nemirna narava v Padovo, kjer je najprej študiral na pravni fakulteti, a se kmalu posvetil izključno glasbi. Po nevšečnostih zaradi poroke s škofovo nečakinjo Elizabeto Premazore je moral Padovo pri 18 letih zapustiti. Zatekel se je v Assisi v samostan, kjer je bil predstojnik Giovanni Torre, njegov stric po materini strani. Tam je začel intenzivno študirati violino in osnove kompozicije ter raziskovati akustične zakonitosti. V Assisiju je ostal sedem let in v tem času igral v raznih gledaliških orkestrih in nastopal kot solist, svojo violinsko igro pa je izboljševal tudi v Anconi. V Assisiju je leta 1713 pri samo 21 letih napisal svojo najbolj znano violinsko sonato, Vražji trilček.

Glasbeni mojster narodov

Leta 1715 se je vrnil v Padovo, kjer je živel in delal do smrti, vmes pa občasno deloval in poučeval igranje violine v Anconi, Benetkah in Pragi. V Padovi je leta 1721 prevzel mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona in leta 1928 ustanovil tudi slovito mednarodno violinsko šolo (La scuola delle nazioni). Učenci, ki so k njemu prihajali iz raznih evropskih držav, so ga zelo spoštovali in cenili, zato se je Tartinija prijel vzdevek Il maestro delle nazioni (glasbeni mojster narodov). Leta 1740 mu je začela hrometi desna roka in je opustil aktivno igranje violine ter več časa posvečal znanstvenemu delu in pisanju glasbenoteoretičnih ter matematičnih razprav. Umrl je 26. februarja 1770 v Padovi v 77. letu starosti, leto dni za svojo ženo Elizabeto. Pokopana sta v cerkvi svete Katarine v Padovi (Chiesa Di Santa Caterina) na kateri je na pročelju vzidana tudi spominska plošča, posvečena velikemu umetniku.

130 koncertov in več kot 170 sonat za violino

Tartini je zapustil obsežen opus, ki obsega okoli 130 koncertov in več kot 170 sonat za violino ter številne teoretične razprave, s katerimi je pomembno vplival na razvoj violinske tehnike in glasbe nasploh. Zaradi pogoste uporabe okraskov in vseh vrst trilčkov ga uvrščajo med rokokojske skladatelje, čeprav je bil v osnovi baročni skladatelj. O njegovi najbolj znani violinski sonati Vražji trilček se je ohranila legenda, da mu jo je v sanjah zaigral sam vrag. Sonata velja za eno najbolj znanih in tudi najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino.

Zanimivosti

Leta 1896 so mu na Tartinijevem trgu v Piranu postavili spomenik. Bronasti kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto, kamniti podstavek kamnosek Achille Tamburlin.

V rojstni hiši na Tartinijevem trgu je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je v oporoki zapustil družini Tartini v Piranu.
Tartini je močno vplival na razvoj igranja violine, saj je vpeljal debelejše strune in lažji lok ter izpopolnil tehniko leve roke violinske igre.
Utemeljil je tudi nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih ter iznašel tako imenovani diferenčni ton. To je tretji, kombinacijski ton, ki se sliši ob razliki frekvenc dveh tonov.
Natančen dan njegovega rojstva ni znan, krščen pa je bil v piranski stolni cerkvi sv. Jurija 8. aprila 1692.

Ena njegovih najbolj znanih učenk je bila violinistka in skladateljica Maddalena Lauri Lombardini. Ohranilo se je Tartinijevo pismo Maddaleni, ki ga je napisal leta 1760, z nasveti za igranje violine, ki jih violinisti upoštevajo in cenijo še danes.