Menu Item
Znanstveniki so morda dobili odgovor, kako je nastala anomalija, kjer je Zemljina gravitacija šibkejša in gladina morja nižja za 100 metrov od povprečne.
Na našem planetu je kar nekaj “gravitacijskih lukenj”. To niso luknje v pravem pomenu besede, mogoče bi bil boljši izraz udrtine.
Na teh območjih sta gravitacijska sila in gladina nižji od poprečne. In na zemljevidih, ki prikazujejo jakost gravitacijske sile na posameznih območjih ali gladino morij in oceanov, je to videti kot udrtina ali depresija. Morda bo kdo pomislil, da je to nemogoče, saj iz izkušenj ali šole vemo, da je vodna površina “ravna” in gravitacijska sila povsod na površju planeta enaka. Pa ni povsem tako. Razlog je v obliki Zemlje.
Medtem ko smo iz šolskih dni in podob, ki jih vidimo v knjigah in na fotografijah, prepričani, da je Zemlja okrogla, ni čisto tako. Krogla je le dovolj dober približek za predstavo. “Zemlja je pravzaprav grudast krompir,” pravi Attreyee Ghosh, geofizičarka in izredna profesorica centra znanosti o Zemlji indijskega inštituta za znanost. “Tehnično torej ne gre za kroglo, ampak za elipsoid, ki nastane, ko se planet med vrtenjem sredinskega dela izboči navzven,” dodaja. Poleg tega je površje Zemlje nagubano, saj so na njem gorovja, kanjoni, reke, jezera, morja, morski jarki itd., prav tako so nekatera območja bolj gosta kot druga, kar vpliva na Zemljino površino in njeno gravitacijo, še pravi Ghosh.
Zato so znanstveniki, da bi si ustvarili čim boljšo podobo o Zemljini obliki, ustvarili matematično podobo, ki so jo poimenovali geoid. Strokovno gre za ploskev, na kateri so vsi potenciali enaki – ekvipotencialno ploskev. Kot primer bi lahko dali ploskev, po kateri se razlije voda, ali ploskev, na kateri imajo vse točke enako vrednost sile težnosti. Zemljin geoid tako približno ustreza srednji površini oceanov. “Če bi površje Zemlje oblili z vodo, se ploskev, ki jo oblikuje gladina vode, imenuje geoid – in na njeno obliko vplivajo tudi razlike v gostoti materiala v notranjosti planeta, ker privlačijo površino na zelo različne načine, odvisno od tega, koliko mase je pod njo,” pojasni Ghosh.
Na spodnjem posnetku je prikazan geoid Zemlje. Rdeča območja prikazujejo območja, na katerih je gravitacijska sila višja od poprečne, modra pa so območja z gravitacijsko silo, nižjo od poprečne. “Indijska” gravitacijska luknja je dobro vidna na 35. sekundi.
Največja tovrstna “luknja” – uradno imenovana “geoidna udrtina” (angl. Geoid Low), leži tik ob južni konici Indije in obsega več kot tri milijone kvadratnih kilometrov (skoraj toliko kot celinski del Indije) in v njej gladina oceana pade za 100 metrov pod poprečno. Anomalijo je odkril nizozemski geofizik Felix Andries Vening Meinesz leta 1948 med raziskovanjem Zemljine gravitacije, dolgo pa je znanstveniki niso znali pojasniti.
“Luknja” na mestu izginulega oceana
Študija, ki so jo maja letos izvedli znanstveniki na indijskem inštitutu za znanost in nemškem raziskovalnem centru za geoznanosti GFZ, pa je nakazala, kaj bi lahko bil vzrok za indijsko geoidno udrtino (IGV). Z računalniškimi simulacijami so namreč znanstveniki poustvarili premikanje tektonskih plošč in obnašanje magme ter staljenih kamnin v Zemljinem plašču – debeli plasti, ki leži med jedrom in skorjo. Ugotovili so, da bi na nastanek IGV lahko vplivale gmote magme v Zemljinem plašču, imenovane plaščni oblaki, ki so povezani z nastankom vulkanov.
Ti oblaki naj bi izvirali iz izginotja starodavnega oceana, ko se je kopenska masa Indije pred več desetimi milijoni let premikala in sčasoma trčila v Azijo. “Indija je bila pred 140 milijoni let na povsem drugem mestu in med indijsko ploščo in Azijo je bil ocean. Indija se je začela premikati proti severu, in ko se je, je ocean izginil in vrzel z Azijo se je zapolnila,” pojasni Ghosh. “Ko je oceanska plošča zdrsnila v plašč, bi to lahko spodbudilo nastanek oblakov, ki so material z nizko gostoto približali površini Zemlje,” doda.
Simulacijo potovanja indijske podceline proti Aziji prikazuje spodnji posnetek.
Po izračunih raziskovalcev je geoidna udrtina nastala pred približno 20 milijoni let. Težko pa je reči, ali bo kdaj izginila ali se premaknila.
Nekateri znanstveniki opozarjajo, da bo za potrditev te teorije potrebnih več raziskav.
Dr. Alessandro Forte, profesor geologije na Univerzi Floride v Gainesvillu, ki ni sodeloval v študiji, meni, da študija v primerjavi s prejšnjimi predstavlja napredek, težava pa je, da je še vedno pomanjkljiva, saj ne vključuje nekaterih podatkov, ki so jih pridobili z raziskavo območja, ali pa izračunane vrednosti preveč odstopajo od dejansko izmerjenih. “Težava je tudi, da ne vemo povsem natančno, kako je bila Zemlja videti v preteklosti,” pravi Forte. “Dlje ko greš v preteklost, manj je zaupanja v modele. Ne moremo upoštevati vsakega možnega scenarija, prav tako moramo sprejeti, da lahko obstajajo nekatera odstopanja, kako so se plošče premikale skozi čas,” pove. “Verjamemo pa, da je splošni razlog za anomalijo precej jasen.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!