Menu Item
Hrvat je na družbenem omrežju Reddit opisal, kakšno je življenje na Danskem in zakaj se je odločil vrniti domov. Tam je bil tri leta in pol, študiral marketing in menedžment, po diplomi pa je delal za Wolt in profesionalno igral poker.
“Obljubljena dežela” je bila za prebivalce nekdanje Jugoslavije običajno Nemčija, nekaj pa se jih odloči poskusiti tudi v Skandinaviji, denimo na Danskem. Tam je življenjski standard visok, prav tako sta med najboljšimi na svetu tudi šolstvo in zdravstveni sistem. A ni vse tako čudovito.
Svoje življenje na Danskem je opisal Hrvat, ki se je odločil vrniti domov. Tam je bil tri leta in pol, študiral marketing in menedžment, po diplomi pa je delal za Wolt in profesionalno igral poker, piše Večernji list.
Ko je poskusil najti delo kot igralec pokra, so ga zmeraj zavrnili: ali brez pojasnila, ali ker ni imel magisterija, ali pa ker ni znal dansko. Ko je delal v marketingu, je bila plača po danskih standardih nizka. Ko mu niso odobrili povišice, je odšel. Ves čas je vmes delal kot Wolt dostavljalec, pri čemer je zaslužil med 200 in 300 danskih kron (med 27 in 40 evrov) na uro.
O Danski je povedal le dobre stvari: “So super ljudje, malo zaprti, a ko se napijejo, postanejo divje zveri, glasni in veseli. Zelo organizirani, pametni, dobri ljudje po srcu. Ne vedo, kaj pomeni biti brez denarja, trošijo denar, kot da jutri ne obstaja.”
Pohvalil je tudi javni promet, zdravstvo, spletno infrastrukturo, ki da so več let pred Hrvaško. Plače so “vrhunske”.
“Hrana je cenejša kot na naših tržnicah. Restavracije in kavarne so zoprne in po mojem mnenju neupravičeno drage,” je dejal. Pivo po njegovih besedah stane najmanj 8 evrov, hrana v restavracijah najmanj 14 evrov. Dodal je, da je edina cenovno dostopna hrana kebab.
Doma je pogrešal balkansko družbo in mentaliteto ter način življenja, obalo, poletje, sonce, sprostitev in uživanje. “Vse te stvari, plus moja družina in prijatelji, so razlogi, da se vedno znova vračam,” je zapisal. Po vrnitvi ga zdaj na Hrvaškem najbolj motijo korupcija, sprenevedanje in birokracija.
Za konec je povratnik na Hrvaško zapisal, da je tam preprosto drugačna kultura: “Normalno je, da se 18-letniki odselijo od staršev in gredo v dijaški dom. V službo se jih ni sram voziti s kolesom, mesta so urejena in ob vsaki cesti je odsek za kolesarje.”
Verjame pa, da so otroci na Hrvaškem srečnejši in svobodnejši. “Bolj so povezani z realnim svetom, več hodijo ven, več tečejo, več trenirajo in se več igrajo. Na Danskem kupijo tablico in otroci buljijo vanjo. In na Danskem so otroci na splošno ‘mehkejši’, ne vedo, kaj pomeni garati. Ne vedo, kaj pomeni jesti mineštro za kosilo pet ali šest dni zapored. Ne vedo, kaj pomeni, ko mamo prosijo za denar, mama pa reče, da ‘ne morem, nimam ti ga dati’. Na Danskem je za otroke vse mogoče, vse enostavno in sproščeno,” je sklenil.
Na koncu se je odločil, da neha iskati priložnosti drugje in se vrnil na Hrvaško.
POSEBNI VIDEO: “V zaporu sem na dvorišču plesal”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje