Menu Item
Po Italiji se širi upor klubom, ki so privatizirali velik del obale. Protestniki zahtevajo prost dostop in transparentnejše podeljevanje koncesij.
Kar se pogosto dogaja na hrvaški obali, se je začelo dogajati tudi v Italiji, je poročal portal hrvaškega časnika Jutarnji list.
Italijani so se začeli pritoževati in upirati koncesionarjem, ki jim onemogočajo dostop do morja. Ta bi moral biti za vse Italijane brezplačen. A mnogi sploh ne vedo, da je to njihova pravica. “Večina Italijanov ne ve, da imajo vso pravico biti na plaži brezplačno,” pravi Manuela Salvi, ki je v znak protesta postavila svoj senčnik na plažo pred zasebnim klubom v obalnem mestecu Gaeta blizu Neaplja. “Navajeni so plačevati, da bi prišli do morja. In če se ne bomo uprli, bodo institucije mislile, da je to popolnoma v redu.”
Manuela Salvi pri aktivizmu ni osamljena. V Italiji obstaja združenje Mare Libero (Svobodno morje), ki je že leta 2019 začelo proteste za vrnitev pravice do uporabe morskega dobra. Združenje si prizadeva, da bi bile italijanske plaže prosto dostopne in da bi bil postopek podeljevanja koncesij za uporabo obale transparenten.
“Družinske” koncesije
Italijanski sistem podeljevanja koncesij je že dlje časa tarča kritik Evropske komisije. Koncesije se namreč avtomatsko prenašajo s kolena na koleno posameznih družin, ki upravljajo obalne klube s svojimi plažami, do katerih imajo brezplačen dostop le člani kluba, drugi pa morajo obvezno najeti ležalnik ali sončnik.
“Že vse življenje vsako poletje preživim v istem klubu na plaži, moja mama pa to počne že 25 let,” pripoveduje Margherita Welyam iz združenja Mare Libero. “Mnogi ljudje mislijo, da je edini način, da lahko uživajo na morju, plačilo nadomestila. Moja mama plačuje za trimesečni najem iste kabine, ležalnika in sončnika okoli 3.000 evrov,” še pravi.
Vzdolž italijanske obale je več kot 12.000 urejenih plaž, cene za dnevni najem ležalnika in sončnika pa se v povprečju gibljejo med 30 in 35 evri. Na ekskluzivnejših krajih pa so cene še veliko višje.
Problem je velik predvsem na jugu Italije. Po podatkih združenja Mare Libero je v Neaplju prosto dostopnih le pet odstotkov plaž. Pa še na teh je prostor treba rezervirati vnaprej ali pa imajo omejen dostop. Ob tem so nekatere preveč onesnažene in je kopanje prepovedano, vendar ljudje prepoved ignorirajo, ker druge alternative nimajo.
“Družinski” sistem podeljevanja oziroma podaljševanja koncesij pa ni v skladu z zakonom o uporabi morskega dobra, ki pravi, da morajo dolgoletni koncesionarji koncesije obnavljati na javnih natečajih, kamor se lahko prijavljajo tudi drugi kandidati.
Aprila je namreč italijansko vrhovno sodišče odločilo, da je avtomatsko podeljevanje in podaljševanje koncesij neveljavno. Tako bo prihodnje leto odprt javni natečaj za koncesije za plaže, ki zajemajo skoraj 7.900 kilometrov italijanske obale. Odločitev pa je seveda sprožila jezo pri trenutnih koncesionarjih, ki napovedujejo svoje proteste.
Riccardo Di Luna, predsednik združenja koncesionarjev Serapa, ki se imenuje po eni največjih plaž v Gaeti, pove, da je zaskrbljen za prihodnost. “Mislim, da je naše delo pomembno, saj ponujamo tudi usluge reševanja, čiščenja plaž in podobno.”
Oglasil se je tudi njihov sindikat, ki je v sporočilu za javnost zapisal, da jih skrbi za delovna mesta in podjetja in da je vladna pomoč nujno potrebna.
Če odgovora vlade ne bo, napovedujejo ostrejše proteste.
Povezava politike in koncesij
Tarča protestnikov, ki zahtevajo prost dostop do obale, so predvsem luksuzni klubi. Eden takšnih je bil tudi klub, v katerem je svoj delež nekoč imela tudi Daniela Santanchè, trenutna italijanska ministrica za turizem. To pa je le en primer povezave med politiko in koncesionarji, ki so zelo globoke, poudarjajo aktivisti.
Po podatkih italijanskega računskega sodišča je med letoma 2016 in 2020 država iz naslova koncesij za plaže zbrala 101,7 milijona evrov, vsak koncesionar pa je povprečno ustvaril 260.000 evrov prihodkov.
“Za ta denar bi občine lahko same zagotovile reševalce in sanitarna vozlišča,” je prepričan Stefano Salvetti iz združenja Mare Libero v Liguriji, na severozahodu Italije, kjer je privatiziranih okoli 70 odstotkov plaž. “Samo nekaj kilometrov naprej, v Franciji, je to nekaj povsem normalnega in enako bi se lahko organizirali tudi tukaj.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje