Kaj bi se zgodilo, če bi črna luknja zatavala v naše Osončje?

Foto: PROFIMEDIA

Bi črna luknja sploh lahko zašla v naše Osončje? Bi to lahko opazili? Bi preživeli? Vse možnosti niso povsem črne.

Črne luknje so večinoma nevidne, lahko so tudi ogromne. Vendar niso nekakšni vesoljski sesalniki, je za Live Science povedala Karina Voggel, podoktorska raziskovalka v Centru za astronomske podatke v francoskem Strasbourgu.

“Same po sebi niso uničujoče. To je samo masa. Zelo stisnjena masa, a vendarle samo masa,” je dejala. Z maso pa je povezana gravitacija oziroma težnost. Če bi črna luknja zašla v naš sončni sistem, bi bil največji učinek gravitacijski, pojasnjuje Voggel, odvisen pa bi torej bil od mase črne luknje.

“Vse črne luknje, za katere smo prepričani, da obstajajo, so veliko masivnejše od Sonca,” je povedal Robert McNees, izredni profesor fizike na univerzi Loyola v Chicagu. “In glede na to, da sončna gravitacija prevladuje nad vedenjem teles v sončnem sistemu vse do ogromnih razdalj, bi imelo opazne učinke vse, kar je masivnejše od Sonca in ki bi tavalo v naši soseščini na razdaljah, ki so veliko večje od sončnega sistema.”

Črne luknje, ki jih poznamo, so bodisi črne luknje z zvezdno maso – to so črne luknje, ki imajo med nekaj do 100-kratno maso Sonca – ali supermasivne črne luknje, ki imajo maso od 100.000 do nekaj milijard Sončevih mas.

Večja kot je luknja, večja je lahko katastrofa

Obstajajo pa tudi druge črne luknje, ki bi se lahko pojavile v našem Osončju. Majhne črne luknje bi lahko ustvarili v pospeševalniku delcev, kakršen je recimo CERN pospeševalnik v Švici in Franciji. Mase teh črnih “luknjic” bi lahko segale od enega grama do približno človeške mase, same luknje pa bi imele mikroskopski premer. In takšne črne luknje ne bi dejansko povzročile ničesar. “Tudi če bi švignile mimo tik pred mojim obrazom, se ne bi zgodilo nič. Tudi zato, ker takšne mikroskopske črne luknje izhlapijo v manj kot sekundi,” je dejala Voggel.

Ni pa izključeno, da bi v naš Sončni sistem lahko zašle tako imenovane prvobitne črne luknje, ki so sicer hipotetične in so morda nastale kot posledica nihanj mase in gostote v zelo zgodnjem vesolju. “Ni povsem izključeno, da po vesolju lebdijo prvobitne črne luknje z maso, primerljivo z maso nekaj Zemelj,” je dejal McNees. Po njegovih besedah pa tudi takšna črna luknja ne bi imela “res drastičnih gravitacijskih učinkov”, še posebej, če bi bila zelo daleč od Sonca. Nekateri celo menijo, da bi skrivnostni in še vedno hipotetični “planet X” ali “planet devet” lahko bil prvobitna črna luknja na robu Osončja, ki kroži okoli naše zvezde in povzroča motnje pri gibanju najbolj oddaljenih planetov, ki jih opažamo.

Vendar, če bi skozi naš sončni sistem švignila črna luknja z maso Sonca ali večja, bi to lahko pomenilo katastrofo – odvisno od tega, kako blizu in kako hitra bi bila. Če bi šla skozi Oortov oblak – najbolj oddaljeno območje sončnega sistema, kjer so “doma” kometi in vesoljski drobir – bi lahko “odbila” te skale in jih usmerila v različne smeri, tudi proti našemu planetu.

Pa tudi sicer bi lahko bili takšne črne luknje učinki precej dramatični. Podatki, najdeni na spletu na straneh, ki te scenarije obravnavajo z znanstvenega vidika, kažejo, da bi lahko bilo učinkov precej, a kot že prej povedano, odvisno od velikosti, oddaljenosti, hitrosti in masivnosti črne luknje.

Dovolj velika črna luknja, ki bi se pomikala dovolj blizu Sonca, bi lahko zmotila njegovo orbito, lahko pa bi začela tudi privlačevati material iz naše zvezde.

Bližnje srečanje z Zemljo

Če bi se v njeni bližini znašla Zemlja, bi črna luknja lahko zmotila njeno orbito, to pa bi lahko na planetu občutili kot drastične podnebne spremembe in povečano seizmično aktivnost. Rentgensko in gama sevanje bi lahko odpihnilo Zemljino atmosfero.

Odvisno od poti črne luknje bi lahko naš planet izstrelilo iz sončnega sistema ali vsaj raztegnilo njeno orbito okoli Sonca iz današnje skoraj krožne v zelo eliptično. V skrajnem primeru bi lahko Zemlja, če bi se ji črna luknja zelo približala, razpadla.

Podobno bi se lahko zgodilo z vsemi drugimi telesi, ki bi se znašla na poti takšne črne luknje oziroma območja, kjer njenemu vplivu ni mogoče več uiti.

Če bi se takšna črna luknja v Osončju zadržala dlje časa, pa bi dolgotrajen vpliv ustvaril kaos. Planeti in drugi objekti bi sčasoma doživeli drastične spremembe v svojih orbitah, ki bi postale nepredvidljive.

Ali bi lahko približevanje takšne črne luknje zaznali vnaprej?

Približevanje črne luknje z zvezdno maso bi bilo mogoče zaznati več let vnaprej po njenih gravitacijskih učinkih in emisijah sevanja. Bolj kot bi se nam črna luknja bližala, izrazitejši bi bili ti učinki. Katastrofalne posledice: Najbolj katastrofalne posledice bi bile odvisne od poti in bližine črne luknje, potencialno pa bi se odvijale v mesecih ali letih. Če bi črna luknja potovala blizu plinastih velikanov (Jupiter, Saturn, Uran in Neptun) ali Sonca, bi verjetno opazili, da “izsesava” njihovo maso, ki bi se začela nabirati okoli črne luknje v obliki razžarjenega akrecijskega diska. V tem primeru bi jo lahko opazili tudi na nebu s prostimi očmi.

Supermasivna superkatastrofa

Supermasivna črna luknja v našem Osončju bi večinoma pomenila katastrofo. Vsi prej našteti učinki bi bili veliko večji in bolj katastrofalni.

Poleg tega so nekatere supermasivne črne luknje “večje” od našega Osončja. Pravzaprav je veliko območje, iz katerega njihovi gravitaciji ni mogoče več uiti – tako imenovano Schwarzschildovo območje. Premer tega območja pri največji znani črni luknji na primer je okoli 26-krat tolikšen kot je premer orbite Neptuna. Kar pomeni, da je naše Osončje pravi pritlikavec v primerjavi z Schwarzschildovim območjem te črne luknje.

Srečanje s takšno “supermasivko” (pa tudi nekaj manjšo) bi pomenilo konec Sončnega sistema. V tolažbo bi nam morda lahko bilo le to, da bi približevanje supermasivne črne luknje bilo mogoče zaznati veliko, preden bi vstopila v sončni sistem. Končni katastrofalni učinki pa bi bili odvisni od bližine in mase črne luknje, vendar bi se lahko razvili v nekaj dneh, v najboljšem primeru v nekaj letih.

In če bi se to zgodilo zdaj ali v naslednjih nekaj desetletjih, nam ne bi bilo več pomoči, saj ne znamo narediti vesoljske ladje, s katero bi potencialno lahko pobegnili in potem v vesolju še preživeli. Pa tudi če bi znali, bi gradnja zelo verjetno trajala predolgo, da ne omenjamo tega, kako dolgo bi trajalo, preden bi se dogovorili (če sploh), kdo naj gre in kdo ostane, saj vseh ne bi bilo mogoče rešiti. A to so že druge zgodbe.

Je pa verjetnost, da bi tako velike črne luknje zašle v naše Osončje zelo zelo zelo zelo majhna, saj jih običajno najdemo le v središčih galaksij. Vendar zelo neverjetno še ne pomeni tudi popolnoma nemogoče.