Kaj "dežuje" na drugih planetih? Na dveh celo diamanti

Ko na Zemlji zagledamo oblake, to dostikrat pomeni, da bo z neba padla voda, ali kot dež, sneg ali toča … Toda ali si lahko predstavljate, da bi z neba padali drobceni diamanti?

Presenetljivo je, da bi kaj takega lahko doživeli. A ne na Zemlji, ampak "nedaleč stran", na nekaterih planetih v Osončju.

Voda dežuje samo na Zemlji

Pravzaprav je Zemlja edini planet v Osončju, na katerem z neba pada voda, drugod dežujejo druge snovi.

No, ne povsod drugod. Merkur recimo nima atmosfere, zato tam padavine ne nastajajo.

Mars atmosfero ima, vendar tam ne dežuje, ampak večinoma sneži. Največkrat z neba padajo snežinke oziroma drobni kristali tako imenovanega "suhega ledu" – zamrznjenega ogljikovega dioksida, ki ga pri nas poznamo predvsem kot "umetno meglo" v televizijskih studiih.

Tu in tam nastajajo tudi drobni delci navadnega ledu, ki prav tako v obliki snežink padejo na površje.

Na ostalih planetih pa dežuje, vendar ne povsem tako kot pri nas in ni voda.

Venera: Zelo kisel dež, ki se nikoli ne dotakne tal

Planetu, ki nosi ime po boginji lepote in ljubezni, pravijo tudi "Zemljina dvojčica".

Venera je namreč približno enako velika in masivna kot naš planet.

Vendar je ta dvojčica smrtonosna. Dobesedno.

Na njej nezaščiteni ne bi zdržali več kot nekaj sekund. Skoraj v trenutku bi se zadušili. A morda bi vam ob misli na mučno smrt bilo v uteho, da bi vas verjetno že prej zmečkal atmosferski tlak. Za nameček pa bi precej hitro tudi zogleneli.

Venera je planet, na katerem je globalno segrevanje nekoč v davnini "ušlo iz vajeti", in danes je peklensko vroča z atmosfero iz ogljikovega dioksida in prekrita z gostimi oblaki iz žveplene kisline, ki se včasih v teh oblakih zgosti (kondenzira) v kapljice, ki potem padajo proti površju.

Vendar če bi vam med žvepleno ploho uspelo obstati na Venerini površini malce dlje, ne bi potrebovali dežnika.

Kapljice namreč površja nikoli ne dosežejo.

"Med padanjem iz plasti oblakov na višini med 48 in 58 kilometrov so kapljice na 30 kilometrih izpostavljene tako visokim temperaturam, da preprosto izhlapijo," piše na spletnih straneh belgijskega Kraljevega inštituta za vesoljske raziskave, ki je specializiran za preučevanje Venerine atmosfere.

Jupiter in Saturn: Helijev dež in diamantna toča

Največja planeta v Osončju, Jupiter in Saturn, sta v resnici velikanski kroglasti gmoti plinov.

Na neki način bi lahko rekli, da sta orjaška oblaka, brez trdne površine, na kateri bi lahko pristali.

Sestavljena sta iz vodika in helija, ki v plasteh proti središču prehajata v bolj tekočo obliko, vendar brez jasne meje.

Vendar tudi na teh dveh planetih "dežuje", a nekako tako, kot na Zemlji dežuje v oblaku.

V zgornjih plasteh obeh planetov namreč nastajajo kapljice helija, ki se ločuje od vodika.

Ta pojav znanstveniki imenujejo "helijev dež".

V teh plasteh namreč vodik prehaja v tekoče stanje, pri čemer se helij pri določenih pogojih ne raztopi.

Čeprav ga še nikoli niso videli, so znanstveniki prepričani, da se to res dogaja, saj so helijev dež ustvarili v eksperimentih na Zemlji, ki so simulirali razmere na obeh plinastih velikanih.

Dokazali so, da se pri tlaku 60 do 180 giga paskalov in temperaturi nekaj tisoč stopinj Celzija oblikujejo kapljice helija, ki "dežujejo" – torej padajo navzdol skozi tekoči vodik.

Ta helijev dež pa prispeva k notranjemu segrevanju planetov, so še ugotovili znanstveniki.

Poskusi pa tudi kažejo, da bi lahko visoko v atmosferi, torej v zgornjih plasteh obeh planetov, zaradi strel in molekul metana nastali ogljikovi delci (saje), ki se kopičijo in se pri visokem pritisku spremenijo najprej v grafit, nato pa v diamant.

Inštitut Smithsonian v članku o padavinah na Saturnu in Jupitru piše, da gre v višjih plasteh bolj za "diamantno točo", saj se diamanti v globljih plasteh, kjer vladajo ekstremne temperature in tlak, utekočinijo.

Uran in Neptun: Diamantni dež

Najbolj eksotičen pa je verjetno dež na Uranu in Neptunu.

Tudi ta planeta sta velikana, vendar ne kamnita ali plinasta, temveč ledena.

Čeprav sta sestavljena pretežno iz vodika in helija, sta od Sonca dovolj oddaljena, da sta ta elementa zmrznila v led.

V notranjih plasteh obeh planetov pa so tudi zaledenela voda, metan (CH4) in amoniak (NH3).

Vendar globoko v notranjosti obeh velikanov vladajo ogromne temperature in pritiski, zaradi katerih se metan razgradi, nastali ogljik pa se preoblikuje v diamante.

Morda se še iz šole spomnite, da je diamant samo ena od mnogih oblik ogljika, elementa, iz katerega je recimo sestavljen velik del premoga ali oglja za žar, pa tudi našega telesa.

Ti drobni diamanti pa potem "dežujejo" skozi notranjost planeta, kjer pa se ne raztopijo tako kot na Jupitru in Saturnu.

Tako kot helijevega dežja in diamantne toče na Jupitru in Saturnu tudi diamantnega dežja na Neptunu znanstveniki niso nikoli videli.

Zanj pa vedo, ker so ga prav tako kot prejšnja dva dokazali s poskusi.

Raziskava, objavljena leta 2020 v reviji Nature, je namreč poročala, da je znanstvenikom v laboratoriju uspelo poustvariti pogoje, ki vodijo v nastanek diamantnega dežja, kar so do takrat domnevali zgolj na podlagi teorij.

Kot poroča portal Science Alert, so znanstveniki ugotovili, da se pri razpadu metana praktično ves ogljik takoj spremeni v diamante, ne da bi pred tem tvoril prehodno tekočo obliko.

In tudi diamanti dež prispeva k segrevanju planetov.

Pri padanju skozi notranjost obeh planetov se osvobaja energija zaradi gravitacije, ta se spreminja v toploto, ki pa jo povečuje tudi trenje med diamanti in ledeno okolico, skozi katero padajo.

Z diamantnim dežjem in toploto, ki jo ustvarja, pa so znanstveniki, tako vsaj menijo, razložili tudi, da je Neptun veliko toplejši, kot bi moral biti glede na njegovo oddaljenost od Sonca.

V okolje namreč odda 2,6-krat več toplote, kot jo od Sonca prejme.