Kaj je ključ za razumevanje ljudi, ki verjamejo v teorije zarote

"Kako se lahko pogovarjaš s temi norimi ljudmi?" To vprašanje pogosto zastavljajo novinarju CNN Donieju O’Sullivanu, ki že več kot desetletje poroča o svetu dezinformacij. Zdaj ga bolj kot to, v kaj ljudje verjamejo, zanima, zakaj v to verjamejo.
Kot pravi O’Sullivan, se je v zadnjih nekaj letih pogovarjal s stotinami Američanov, katerih življenja so povsem preplavile teorije zarote. Zlahka, morda celo naravno bi bilo, da jih označimo za nore, a to enostavno ne drži, opozarja.

"Velika večina ljudi, s katerimi sem govoril, so zelo aktivni člani družbe. So mame, očetje, podjetniki – vaš sosed, sin ali hči. So razočarani, odtujeni, včasih celo obupani. A niso nori," pravi O'Sullivan in navaja, da so med njimi Američani, ki ne verjamejo, da je Lee Harvey Oswald deloval sam pri atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja, in celo skupina ljudi, ki ne verjame, da je JFK sploh mrtev.

"Pravzaprav večina izmed nas verjame v neko obliko teorije zarote ali vraževerja, ki bi se komu drugemu zdela povsem absurdna," pravi O'Sullivan. "Tak način razmišljanja nam lahko daje občutek varnosti, saj ponuja preproste odgovore na težka vprašanja – gotovost v času negotovosti.

Lahko daje občutek smisla in pripadnosti, povezanosti s tistimi, ki razumejo 'resnico' ali so vsaj na naši strani. Navidezno zdravilo za dobo, v kateri upada zaupanje v institucije in preživljamo vse manj časa drug z drugim ter vse več časa sami s svojimi telefoni," opisuje.

Kako jim pomagati?

Prepričan je, da so teorije zarote med zaprtji v času pandemije covida-19 tako uspevale zaradi strahu in osamljenosti. Toda za številne družine leto 2020 ni oddaljen spomin, temveč še vedno živa resničnost, opisuje novinar.
"Vsakič, ko objavim prispevek o takšnih prepričanjih, dobim elektronska sporočila, zasebna sporočila ali me kdo ustavi na ulici – in mi govori o svojem bratu, mami, prijatelju, ki je zabredel v teorije zarote. In vedno mi zastavijo isto vprašanje – kako jim lahko pomagam, ker njim ljuba oseba vsak večer ponavlja nenavadne trditve o cepivih in kabalah, pri tem pa je vse bolj razočarana, ker družina ne sprejema njene 'resnice'," opisuje zagato mnogih družin.

Toda, kot pravi, na to vprašanje nikoli ni imel odgovora. Kot novinar, ki se ukvarja z dezinformacijami, je svojo nalogo videl predvsem v poročanju o tem pojavu. Zdaj pa v novem podkastu Persuadable (Tisti, ki jih je mogoče prepričati) z gosti govori tudi o možnih rešitvah. Namesto obsojanja išče razumevanje, namesto "norosti" raziskuje človeške potrebe po smislu, pripadnosti in nadzoru, ki se pogosto skrivajo v ozadju tovrstnih prepričanj.

Prvi korak je empatija

Kot pravi O'Sullivan, je po letih pogovorov z ljudmi, ki verjamejo v iracionalne stvari, začel razmišljati tudi o lastnih prepričanjih. Čeprav ne verjame v QAnon ali v kabalo, to še ne pomeni, da nima svojih iracionalnih misli in obsesij, je ugotovil.

"Že dolgo se spopadam z duševnimi težavami – anksioznostjo, depresijo in obliko obsesivno-kompulzivne motnje, ki sproža vsiljive in neprijetne misli. V mojem primeru se iracionalna prepričanja pojavijo v obdobjih osebne negotovosti, stresa ali sprememb in so navadno povezana z lažnim občutkom krivde ter razlogi, zakaj naj bi sovražil samega sebe – vzorci razmišljanja, ki so marsikomu z depresijo zelo znani," je priznal.

Pomembno je poudariti, da za iracionalna prepričanja ni nujno imeti duševnih motenj. Verjetno se tudi vi spomnite situacije, ko ste se znašli v zanki pretiranega razmišljanja – morda glede partnerja ali bivšega partnerja, glede nečesa v službi ali svojega otroka. Niste mogli prenehati razmišljati o tem, in bolj kot ste razmišljali, bolj ste bili pod stresom. Na koncu se je izkazalo, da sploh ni bilo nič. Ko pogledate nazaj, je jasno, da je bila misel od začetka iracionalna – a jo je verjetno spodbudil resničen strah ali negotovost.

Psihologi, s katerimi je O'Sullivan govoril v podkastu, so pojasnili, da so ljudje po naravi nagnjeni k iracionalnim prepričanjem in da vera v teorije zarote še ne pomeni, da ima nekdo duševno bolezen. Svojo izkušnjo z duševnim zdravjem pa je O'Sullivan delil zato, ker mu je pomagala razviti empatijo do ljudi, ki so ujeti v svet teorij zarote.

Prijatelji so odrešitev

V preteklih letih je Sullivan, kot pravi, govoril z nekaj ljudmi, ki so zabredli v QAnon in se nato uspeli izvleči. Opisovali so strah, negotovost in osebne stiske, ki so jih sploh pripeljale do tega, da so začeli iskati smisel in namen.

Omenjali so tudi kratko olajšanje, ki so ga občutili, ko so prvič verjeli, da so našli neko 'resnico', ki jim je dala občutek reda – preden so ugotovili, da morajo iti vedno globlje v laži, da bi ohranili ta lažen občutek varnosti, in so zdrsnili tako daleč, da so mislili, da ni več poti nazaj.
Ljudje, ki se jim je uspelo rešiti iz te jame obupa in dezinformacij, so izpostavili, kaj je bilo ključno: prijatelj. Nekdo v njihovem življenju, ki jim je bil pripravljen dati prostor, da se vrnejo dostojanstveno – ne da bi jih takoj označil za norca zaradi prepričanj, ki so jih nekoč zagovarjali. To je lahko zelo težko, saj je ta prijatelj pogosto ista oseba, ki je mesece ali celo leta poslušala nesmiselne trditve o QAnonu.

"Če tega prostora ne ustvarimo, tvegamo, da našim bližnjim ne bo ostalo drugega, kot da se še bolj pogreznejo v teorijo zarote – kjer jih pričaka skupnost, čeprav zgrajena na laži," opozarja O'Sullivan, a dodaja, da je veliko razlogov, zakaj je empatijo težko (ali celo nemogoče) doseči. "Nenazadnje so številne 'zajčje luknje' polne sovraštva, rasizma, antisemitizma in homofobije. Kako imeti empatijo do nekoga, ki verjame v teorijo zarote, ki ogroža skupnost, katere del si tudi ti? Na to ni preprostih odgovorov," priznava novinar.

Kot dodaja, je hkrati z zadnjim vzponom teorij zarot upadlo zaupanje v osrednje (mainstream) medije, katerih del je tudi sam. "Deloma je to posledica nenehnih napadov na novinarstvo, del tega pa izvira tudi iz upravičene kritike načina, kako mediji poročamo in govorimo o ljudeh, ki verjamejo v napačne stvari. Televizijske novice pogosto niso najboljši medij za razumevanje zapletenih razlogov, zakaj nekdo začne verjeti v laž," Sullivan še pojasnjuje razloge za odločitev o novem podkastu. "To je moj poskus, da vsaj odprem pogovor, usmerjen v rešitve, o temi, ki prizadene nešteto družin v ZDA in po svetu," je poudaril.