Menu Item
Če kokoši nežno potisnemo glavo k tlom in ji pred kljunom narišemo črto, žival obmiruje. Zakaj se to zgodi?
Verjetno ste že kdaj slišali ali celo videli, da je kokoši mogoče hipnotizirati.
Vse, kar je treba storiti, je, da kokoški glavo nežno potisnete k tlom in ji pred kljunom s kredo, palico ali prstom (odvisno od podlage) zarišete ravno črto, ki se začne pri kljunu in sega nekaj centimetrov stran. “Če ste to pravilno naredili, bo kokoš, piščanec ali petelin v stanju transa in pri miru od 30 sekund do 30 minut. Če želite žival priklicati nazaj, samo zaploskajte ali jo nežno dregnite,” piše revija inštituta Smithsonian. “Morda boste potrebovali nekaj poskusov, da ptico prebudite,” še dodaja avtorica Rose Eveleth. Kako je to videti, si poglejte v spodnjem videoposnetku.
Vendar to ni prava hipnoza, kot jo poznamo pri človeku, saj žival ne zaspi in navsezadnje – “nihče še ni uspel prisiliti kokoši, da bi počela kaj bedastega ali neprijetnega, ko se zbudi,” piše avtorica.
Dimitrios Beredimas, agronom in bloger stanje, v katero na ta način lahko spravimo žival, imenuje “tonična otrplost” ali “tonična negibnost”. Gre za odziv, za katerega raziskovalci menijo da ga sproži in potencira strah. Ptica je prepričana, da bo umrla, zato zapade v nekakšno katatonično stanje, razlaga avtorica. Podobno namreč kokoši reagirajo, če opazijo plenilca. Otrplost se pojavi tudi, če na tla najprej narišemo črto in šele nato kokoš položimo na tla, kot prikazuje spodnji posnetek.
“Kokošjo hipnozo” poznamo vsaj od leta 1645, ko je nemški jezuit in polihistor Athanasius Kircher objavil delo z naslovom “Mirabile Experimentum de Imaginatione Gallinae” (latinsko: “Čudovit poskus s kokošjo domišljijo”). Kircher je menil, da kokoš črto razume bodisi kot vrv, s katero je pritrjena na tla, bodisi kot podaljšek vrvi, če je pri tem imela zvezane noge.
Obstajata pa še dva načina, kako kokoši lahko za dlje časa spravimo v otrplo stanje. Ptico obrnemo na hrbet in ji s prstom narahlo potegnemo od podbradka čez trebuh. Ta trik poznajo mnogi veterinarji, ki želijo kokošim na trebušni del nanesti recimo posip proti zajedalcem ali drugo zdravilo. Drugi način je, da ji glavo nežno potisnemo pod perut. To je običajen način, na katerega spijo kokoši. Vendar ta otrplost ne traja tako dolgo kot prejšnji dve, običajno kakšnih 30 sekund, piše Wikipedia.
Zgečkanje postrvi in drugi načini “hipnotiziranja” živali
Zdi se, da se ta reakcija najpogosteje pojavlja pri udomačenih pticah, kot so kokoši ali prepelice, piše Eveleth, vendar se zdi, da tudi druge vrste kažejo tonično otrplost.
Tako naj bi jo zaznali pri kuščarjih in zajcih, Wikipedia pa piše, da se stanje otrplosti pojavi tudi pri postrvi. V angleščini se ta postopek imenuje “žgečkanje postrvi” (“Trout tickling”). Če postrv s prsti nežno podrgnemo po trebuhu bo obmirovala za kakšno minuto. Čisto dovolj, da jo lahko izvlečemo iz vode.
V podobno stanje otrplosti je mogoče spraviti tudi mlade mačke, če jih zgrabimo za vratno gubo na hrbtni strani. To je namreč način, kako mama mačka prenaša svoje mladiče. Potapljači pa poročajo, da je mogoče v katatonično stranje spraviti tudi morske pse, če jih obrnemo na hrbet.
Tonična otrplost se lahko pojavi tudi pri ljudeh
Je pa mogoče, da smo za takšno reakcijo dovzetni tudi ljudje. Nekateri raziskovalci menijo, da se tonična otrplost pri človeku lahko zgodi med travmatičnim dogodkom, kot je posilstvo.
Ena od raziskav pa je pokazala, se je tonični otrplosti podobno stanje pojavilo tudi pri osebah, ki so trpele za posttravmatskim stresnim sindromom (PTSM), ko so podoživljale travmatični dogodek. Skupaj z delno otrplostjo se je testiranim osebam povišal tudi srčni utrip, kar je po besedah avtorjev pomenilo, da je tonična otrplost pri ljudeh “ohranjena kot neprostovoljna obrambna strategija”, še piše Eveleth.
“Hipnotiziranje piščancev” v ameriški vojski
Tehnike, ki jo menda neformalno imenuje “hipnotiziranje piščancev”, pa naj bi se posluževala vojska Združenih držav Amerike, vendar s piščanci nima nobene zveze. Tehniko naj bi uporabila, kadar se skuša izogniti razkrivanju informacij ali neprijetnim vprašanjem javnosti. Takrat za novinarje organizirajo kratke, polurne sestanke, na katerih jim 25 minut kažejo dolgočasne predstavitve v Power Pointu, na koncu pa imajo novinarji (ki so še dovolj budni) na voljo vsega pet minut za vprašanja, je leta 2015 pisal časnik The New York Times.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!