Kako je grofica postala legendarna vohunka: v Jugoslavijo prišla v prtljažniku

Christine Granville (Foto: Zajem zaslona/YOUTUBE/Jeff Hix)

Pustolovska poljska grofica, vohunka z najdaljšim stažem med 2. svetovno vojno, je bila ljubljenka britanskega premierja in živa legenda britanske obveščevalne skupnosti.

15. junija 1952 se je Christine Granville, ladijska stevardesa, vrnila v hotel v zahodnem Londonu, ker je bilo njeno potovanje v Belgijo odpovedano.

Ko je prišla do svoje sobe v prvem nadstropju, je iz pritličja zaslišala moški glas, ki je vpil njeno ime. Njegov glas je poznala, vendar njegov ton ni kazal nič dobrega. Ker je Christine med vojno, zahvaljujoč svoji iznajdljivosti, preživela mnoge nevarne okoliščine in večkrat ušla smrti, verjetno ni dvomila, da se bo znašla tudi tokrat. Vendar na kaj takega zagotovo ni bila pripravljena. Moški, po imenu George Muldowney, s katerim sta bila nekoč sodelavca, ji je v prepiru, ki je sledil, nenadoma v srce zarinil vojaški nož in jo smrtno ranil. Morilec tega skoraj zagotovo ni vedel, toda ženska, ki ji je vzel življenje, je bila britanska vohunka iz druge svetovne vojne z najdaljšim stažem.

Hči plemiča in dedinje bogatih bankirjev

Čeprav je njen britanski potni list pričal, da je umrla pri 37 letih, se danes zgodovinarji strinjajo, da je bila starejša. Rodila se je maja 1908 kot Maria Krystyna Janina Skarbek v Varšavi, ki je bila takrat del ruskega imperija.

Njen oče je bil obubožan poljski plemič, grof, ki se je poročil z dedinjo bogate judovske bančne družine, zaradi česar je lahko odplačal svoje dolgove in zaživel razkošno življenje. Maria Krystyna je tako svoja zgodnja leta preživela na velikem podeželskem posestvu, kjer je živela otroštvo razvajenega otroka iz zgornjih slojev tedanje poljske družbe. “Njena vzgoja jo je navadila na veliko svobode in oboževanja, naučila se je jahati konje in streljati s puško,” je za BBC povedala zgodovinarka Clare Mulley, ki je avtorica biografije “Vohunka, ki je ljubila” (angleško “The Spy Who Loved”).

Krystyna je veljala za lepo že od otroštva in tega se je zavedala tudi sama. Leta 1930 se je prijavila na lepotno tekmovanje in zasedla šesto mesto. Tega leta se je zanjo življenje popolnoma spremenilo. Njen oče je umrl, materina družina pa je skoraj bankrotirala. Zato je Krystina začela delati, v nekem spiritualističnem klubu pa je spoznala tudi nekega poslovneža, se z njim poročila, a tudi hitro razšla, ker je ugotovila, da sta si preveč različna.

Nekaj let kasneje je med smuko izgubila nadzor nad smučmi in na pomoč ji je priskočil Jerzy Giżycki. Ta je prihajal iz bogate družine, a se je pri štirinajstih letih sprl z očetom, pobegnil od doma in delal v ZDA kot kavboj in iskalec zlata. Sčasoma je postal pisatelj in potoval po svetu v iskanju gradiva za svoje knjige in članke. Afriko je dobro poznal in upal je, da se bo nekega dne vrnil tja. Krystyna je ugotovila, da se je Jerzyjevo navdušenje nad pustolovščinami ujemalo z njenim in leta 1938 sta se poročila. Jerzy je kmalu zatem sprejel diplomatsko službo v Etiopiji, kjer je služil kot poljski generalni konzul. Krystyna je odšla z njim.

Zahtevala je, da postane britanska vohunka – in postala uspešna

Leto dni po poroki sta zakonca med potovanjem po južni Afriki izvedela, da je njuno domovino napadla nacistična Nemčija. Par se je nemudoma odpravil v Veliko Britanijo, da bi se pridružil poljski vladi v izgnanstvu in odporniškemu gibanju.

Medtem ko se je njen mož odločil, da odide v Francijo, da bi se pridružil zavezniškim silam, je imela Krystyna drugačno idejo. Odšla je na sedež oddelka britanske obveščevalne službe MI6, ki je zadolžen za operacije v tujini, in ne le predlagala, ampak kar zahtevala, da jo sprejmejo. Imela je namreč že pripravljen načrt: odšla bo v Budimpešto na Madžarsko, ki je bila zaveznica nacistične Nemčije, tam bo natisnila propagandne letake, nato pa čez Tatre odsmučala na Poljsko, tam razdelila letake in ustanovila obveščevalno skupino ter sodelovala z uporniki. Čeprav so bili pri MI6 najprej skeptični, je Uprava za posebne operacije (angleško “Special Operations Executive – SOE) njen načrt sprejela, ker o dogajanju v vzhodni Evropi niso imeli veliko informacij. Tako je Krystyna 21. decembra 1939 odpotovala v Budimpešto.

Tam je srečala poljskega vojnega invalida Andrzeja Kowerskega in zaljubila sta se. Par je prevzel britanski imeni. Krystina je postala Christine Granville, Andrzej pa Andrew Kennedy. Uspel je tudi Christinin načrt, da odide na Poljsko. Kot dobra smučarka je s pomočjo člana poljske olimpijske smučarske reprezentance skrivaj prečkala Tatre in se vrnila v domovino.

V Varšavi je našla mamo, ki je bila kot aristokratinja judovske krvi že v resni nevarnosti, da jo bodo aretirali, a kljub temu ni hotela opustiti poučevanja v ilegalni šoli, ki jo je organiziralo poljsko odporniško gibanje. Kasneje so njeno mamo odpeljali policisti s kljukastimi križi na rokavih in za njo se je izgubila vsaka sled.

Christine je medtem na Poljskem ustanovila svojo obveščevalno mrežo in začela zbirati obveščevalne podatke ter jih pošiljati v Veliko Britanijo. Tako je s pomočjo sodelavcev sestavila dosje s fotografijami nemških čet, ki so se kopičile na mejah s Sovjetsko zvezo, čeprav sta komunistična in nacistična država, ki sta si Poljsko razdelili, podpisali pakt o nenapadanju. To je lahko pomenilo samo eno: Nemčija se pripravlja na napad. Dosje so zaradi pomembnosti dostavili tudi britanskemu premierju Winstonu Churchillu.

Hlinila je tuberkulozo in ušla iz krempljev gestapa

Christine in Andrew sta med svojim delovanjem na Poljskem velikokrat skrivaj prečkala mejo z Madžarsko, pa tudi s Češko, kamor je Christine tihotapila cigarete (čeprav sama ni kadila).

Seveda njuno delovanje ni ostalo popolnoma skrito. Zanj je izvedela nacistična protiobveščevalna služba in kmalu so na vseh železniških postajah na Poljskem nalepili plakate, ki so obljubljali velike nagrade za njeno privedbo oblastem.

Leta 1941 ju je na Madžarskem aretirala policija, ki je sodelovala z gestapom, nemško tajno policijo. Med zaslišanjem se je Christine nalašč močno ugriznila v jezik, potem pa močno zakašljala in pri tem izpljunila kri ter tako policiste in madžarskega zdravnika prepričala, da je zbolela za tuberkulozo. Zato so jo izpustili, zaradi domnevne bolezni pa so izpustili tudi njenega moža. Ker je vohunjenje na Madžarskem zanju postalo prenevarno, sta se marca tega leta odločila zapustiti državo. Ker pa bi Christine, če bi poskusila prestopiti mejo legalno, tvegala aretacijo, sta to morala storiti skrivaj.

Christine je tako iz Madžarske v tedanjo Jugoslavijo, ki je Nemčija še ni napadla, pripotovala v prtljažniku avtomobila britanskega veleposlanika na Madžarskem. Ta je kasneje dejal, da je bila Christine “najpogumnejša oseba, kar sem jih poznal. Z dinamitom je lahko naredila karkoli – samo pojedla ga še ni.”

Andrew, ki je na Madžarskem delal pod krinko trgovca z rabljenimi avtomobili, pa jima je sledil v avtu, za katerega je trdil, da ga je prodal nekomu čez mejo. Iz Jugoslavije sta odšla v Bolgarijo, od tam v Turčijo, Sirijo in Libanon. Na ta način sta se prebila prek stotin kilometrov ozemlja, ki so ga medtem že okupirali nacisti ali je bil pod nadzorom nacistom naklonjenih režimov, dokler nista maja 1941 prišla do sedeža SOE v Kairu v Egiptu.

V naslednjih letih je Christine zaradi svojega delovanja postala prava legenda v britanski obveščevalni skupnosti. Ustrašila se ni ničesar. Za MI6 je v naslednjih letih pa vse do konca vojne opravila veliko nalog v Egiptu in v Franciji.

“Njeno najboljše orodje so bili njeni možgani”

Ena od njenih nalog je bila pomagati francoskim odporniškim borcem pred ameriško kopensko invazijo.

Odšla je v Francijo, kjer se je skrivala pod lažnim imenom Pauline Armand. Ko je nekega dne prišla v bližino italijanske meje, sta jo ustavila dva nemška vojaka. Ukazala sta ji, naj dvigne roke v zrak, kar je tudi storila, vendar je pri tem pokazala, da ima pod vsako roko granato, z izvlečenim varnostnim zatičem. Ko je zagrozila, da bo granati spustila na tla in tako ubila sebe in oba vojaka, sta ta raje pobegnila.

“Njeno najboljše orodje so bili njeni možgani,” je dejala zgodovinarka Mulley. “Z bistroumnostjo in neizmernim pogumom je bila mojstrica manipulacije in prepričevanja.” V knjigi je Mulley opisala še eno dogodivščino, ko se je na strateškem prelazu v Alpah povzpela do nemške garnizije. Z zvočnikom je prepričala skupino 63 poljskih častnikov, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, naj sabotirajo vojaške objekte in dezertirajo, zaradi česar se je poveljnik garnizije vdal.

To je bilo le dan pred tem, ko je izvedela, da je policija aretirala dva njena kolega, britanska agenta v Franciji, s katerima je sodelovala. Eden od njiju je bil tudi njen tedanji ljubimec. Njuna kasnejša rešitev iz zapora pa je bila njena najslavnejša akcija.

Lažna nečakinja britanskega generala

Christine/Pauline je najprej odkrila, kje sta zaprta, in to tako, da je hodila pod zidovi policijskega pripora in prepevala ameriško blues balado “Frankie and Johnny”, ki sta jo oba agenta poznala. Čez nekaj časa je slišala enega od njiju, kako tiho poje z njo. Zato se je odpravila na policijsko postajo in policiste prepričala, da je njegova žena, zaradi česar ga je lahko obiskala.

Po obisku se je vrnila k policistom in se jim tokrat predstavila kot britanska agentka ter dejala, da je nečakinja britanskega generala Montgomeryja, ki je na poti, da bi sodeloval pri zavezniški invaziji, ki je neizbežna. “Vedite, če ju boste usmrtili, bom poskrbela, da vas bodo po invaziji obesili. Če pa boste karkoli naredili meni, boste viseli na ulični svetilki. A če mi boste pomagali, bom zastavila dobro besedo za vas,” je dejala policijskemu poveljniku in zahtevala, da ji dovolijo voditi pogajanja o izpustitvi obeh agentov. Na koncu je dosegla dogovor, da ju bodo izpustili v zameno za odkupnino v višini dveh milijonov frankov, ki jih je SOE v 24 urah spustila s padalom.

Policisti so agenta naslednje jutro zbudili in ju odpeljali iz celice do avtomobila pred zaporom. Prepričana, da ju bodo odpeljali na morišče, sta bila agenta nemalo presenečena, ko je iz avtomobila izstopila Christine/Pauline in ju odpeljala na svobodo.

Kot piše Mulley, je Christine flirtala tudi z nekdanjim britanskim vohunom in kasnejšim avtorjem slovitega Jamesa Bonda Ianom Flemingom. Hodila sta eno leto in Fleming je prijatelju dejal, da Christine “dobesedno sije z vsemi lastnostmi in sijajem fiktivnega lika”. Fleming je prvemu “Bondovemu dekletu”, dvojni agentki iz njegovega prvega romana o Jamesu Bondu, Casino Royale (1953), dal ime Vesper Lynd. Vesper je bil vzdevek, ki ga je Christini dal njen oče, ko je bila še otrok.

Telefonska operaterka, prodajalka, stevardesa

Po vojni se je Christine odločila, da bo ostala v Veliki Britaniji, saj se je bala, da bi na Poljskem, če bi se tja vrnila, postala tarča sovjetskih tajnih služb, ki so zanjo zagotovo vedele.

Toda kljub njenemu junaštvu, s katerim je zanjo večkrat tvegala življenje, jo je Velika Britanija pustila na cedilu. Pomagalo ni niti to, da jo je sam Winston Churchill, eden od državnikov, ki poosebljajo zmagovalce v 2. svetovni vojni, imenoval za njegovo “najljubšo vohunko”.

“Zadnji vnos v britanskih datotekah, ki se nanaša nanjo, je le citat, ki pravi, da pri MI6 ‘ni več zaželena’,” pojasnjuje Mulley. Ker ni bila Britanka, so zavrnili njeno prošnjo za službo pri britanski misiji Združenih narodov v Ženevi. Ko je zaprosila za britansko državljanstvo, pa so njeno prošnjo obravnavali zelo počasi. Ker pa je zagrozila, da bo zavrnila visoko kraljevo odlikovanje, kar bi bil za Veliko Britanijo velik škandal, so ji državljanstvo na koncu vendarle podelili.

Na civilno življenje se je le stežka navadila. Velikokrat je trpela za depresijo, ki jo je poslabšala še prometna nesreča, v kateri je bila huje poškodovana. Delala je kot hotelska gospodinja, operaterka na telefonski centrali in prodajalka v veleblagovnici Harrods, nazadnje pa kot stevardesa na čezoceanski ladji. Njen zakon z Jerzyjem Giżyckim pa se je že zdavnaj končal.

Usodni zalezovalec

Kapitan ladje, na kateri je delala Christine, je posadki ukazal, da morajo tisti, ki so bili odlikovani, svoja odlikovanja nositi na uniformah, kar je Christina tudi naredila. S tem pa si je prislužila zavist in nezadovoljstvo britanskih sodelavcev, ki so bili prepričani, da je velika britanska medalja “neke stevardese, ki govori s tujim naglasom”, lažna. Na njeno stran se je postavil le stevard George Muldowney, ki pa si je njeno hvaležnost razlagal kot romantično zanimanje.

Christine pa tega ni razumela enako. Kljub vsem svojim “moškim trofejam” med vojno in po njej je v resnici vseskozi ostala zvesta Andrzeju Kowerskemu, ki ga je v začetku svoje vohunske kariere srečala v Budimpešti. Muldowney je po vrnitvi v London postal obseden s Christine in jo začel zalezovati. 15. junija 1952, ko se je Christine vrnila v hotel in ga zaslišala v pritličju, je sicer nameravala zapustiti Anglijo in se odpraviti na potovanje s Kowerskim, kar bi bil njun prvi stik po nekaj letih. Ko je nalagala stvari v prtljažnik avtomobila, se je Muldowney z njo soočil in zahteval, da pove, kako dolgo bo odsotna. Ko mu je povedala, da najmanj dve leti, jo je zabodel v srce.

Tako je ženska, ki je v preteklosti velikokrat tvegala življenje in pri tem ušla smrti, umrla “banalne smrti” v majhnem, zakotnem hotelu v zakotnem delu Londona.

Muldowney je krivdo kasneje na sodišču priznal in bil obsojen na smrt. Še istega leta so ga obesili. Andrzej Kowerski je živel do leta 1988, nikoli se ni poročil, pokopali pa so ga poleg Christine na rimskokatoliškem pokopališču St. Mary v Londonu.