Menu Item
V laboratoriju enega največjih fizikov vseh časov so pred nacisti zlati Nobelovi nagradi skrili tako, da sta pravzaprav vsem na očeh, a nevidni, preživeli drugo svetovno vojno.
Danes, ko so v Oslu razglasili, kdo je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, so znani vsi letošnji nagrajenci. Poleg prestižnega naziva vsi nobelovci dobijo tudi denarno nagrado in zlato medaljo iz 23-karatnega zlata s podobo Alfreda Nobela in potrdilom, da so zares njeni lastniki.
Z dvema medaljama, ki sta ju prejela nemški in ameriški fizik, pa je povezana prav nenavadna zgodba. Obe medalji so namreč raztopili, da bi jih skrili pred nacisti.
Vse se je začelo, ko je nacistični režim v Nemčiji iz države prepovedal izvažati zlato, nasprotnikom režima in Judom pa so ga lahko oblasti tudi zaplenile. V tem času sta v Nemčiji živela in delovala Nobelova nagrajenca fizika Max von Laue, ki je bil judovskega rodu, in James Franck, Američan, ki je nacizmu odkrito nasprotoval. Ko je bil zakon sprejet, sta oba zaslutila, da bi nacisti lahko zaplenili njuni medalji, če bi ju našli, zato sta ju skrivaj poslala na Dansko, na Inštitut za teoretično fiziko v Köbenhavnu, ki ga je vodil Niels Bohr, (eden največjih fizikov vseh časov in prav tako nobelovec), z željo, da ju shrani.
Nedolgo zatem je nacistična Nemčija napadla in zavzela tudi Dansko. S tem pa se je za Bohra pojavila težava – kam z zlatima medaljama.
Na dan, ko so nacisti zavzeli Köbenhavn, je Bohr s sodelavci mrzlično razmišljal, kako bi medalji skrili pred nacisti, saj so se bali preiskave. Bohr je najprej predlagal, da bi ju zakopali, vendar so to idejo hitro opustili. Potem pa je kemik György de Hevesy, ki je delal v Bohrovem laboratoriju, predlagal, da bi medalji naredili “nevidni” – dobesedno.
Vse, kar je bilo potrebno, je, da so naredili tekočino, znano pod imenom “aqua regia” (latinsko: “kraljevska voda”). Gre za zmes koncentrirane dušikove in klorovodikove kisline, ki ji po slovensko rečemo “zlatotopka“. Ta mešanica je ena redkih snovi, s katerimi zlato, ki je sicer zelo nereaktivno, lahko raztopimo.
Znanstveniki, ki so imeli na voljo le še nekaj ur, so se podvizali in medalji raztopili v brezbarvni tekočini, ki je sčasoma postala svetlo oranžna. Tekočino z raztopljenim zlatom so potem postavili na visoko polico v laboratoriju, kjer je ostala neopažena ves čas nacistične okupacije.
De Hevesy, ki je bil madžarsko-judovskega rodu, je kmalu nato pred nacisti pobegnil iz Danske – in leta 1943 tudi sam prejel Nobelovo nagrado za kemijo – se je po drugi svetovni vojni vrnil v laboratorij in čašo našel nedotaknjeno.
S kemičnim postopkom so iz raztopine spet pridobili zlato in ga vrnili odboru za Nobelovo nagrado. Ta je poskrbel, da so medalji ponovno skovali in ju na slovesnosti leta 1952 vrnili von Laueju in Francku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje