Kako se spopasti z izgubo hišnega ljubljenčka

Bolečina ob izgubi hišnega ljubljenčka lahko tudi po več mesecih zadene brez opozorila.

Sprožilec je lahko, ko opazite, kako prazna je hiša, odkar je umrla vaša mačka in ne slišite več nežnega topotanja njenih tačk. Ali pa naletite na povodec psa, ki ste ga izgubili, in se spomnite, kako veselo je mahal z repom.

Strokovnjaki za izgubo v pogovoru za Associated Press ponujajo nekaj idej, kako si vsaj malo olajšati žalovanje.

Normalno je, da se počutite grozno

Za nekatere žalujoče lastnike je lahko izguba hišnega ljubljenčka ravno tako huda, kot je smrt človeka. To ne pomeni, da je ta oseba pošast, temveč odraža globino vezi med človekom in živaljo.
Za nekatere ljudi je odnos z njihovim hišnim ljubljenčkom edini odnos, ki ga imajo v življenju. Nekateri pa se bolje počutijo z živalmi kot z ljudmi. Dejstvo pa je, da je izguba tega odnosa lahko zelo težka.

Ljudje, ki nikoli niso imeli hišnega ljubljenčka, morda težje razumejo, kako je, ko ga izgubiš. Morda mislijo, da pomagajo, ko rečejo: "To je bila samo žival." Ali pa: "Imel je srečo, da je imel tako ljubečega lastnika". Te fraze, ki so morda dobronamerne, pa lahko vodijo v še večjo osamljenost žalujočih.

"Počutiš se, da o tem ne moreš govoriti, ker ljudje ne sočustvujejo," za AP pravi Annalisa de Carteret, ki vodi telefonsko linijo za pomoč pri britanski dobrodelni organizaciji Blue Cross, ki skrbi za živali.

"Dovolite osebi, da govori o tem, kako se počuti. Vam tega ni treba komentirati. Izogibajte se klišejem, kot so nasveti, naj si priskrbijo drugega hišnega ljubljenčka ali pa pripombam, da je bil že visoke starosti," dodaja.

Globoko vez lahko razvijemo s katerokoli živaljo

Še en nasvet: ne predvidevajte, da je žalovanje sorazmerno s tem, katero žival je nekdo izgubil, ali s tem, kako dolgo jo je imel. Tudi smrt kuščarja je lahko za nekoga ravno tako boleča, kot da bi izgubil psa ali mačko.
"Prijatelj mojega očeta je imel ribnik s koi krapi. Bil je zelo razburjen, ko jih je neko poletje ubil rakun. Nekateri ljudje so mu rekli, da so samo ribe. Ampak imel jih je rad," oriše E. B. Bartels, avtorica knjige o žalovanju za hišnimi ljubljenčki.

Prijatelji lahko žalujočemu lastniku ponudijo precej praktično pomoč. Če je izgubil štirinožnega prijatelja, s katerim se je vsak dan sprehajal, ga lahko na sprehod povabijo oni.

"Ljudje se lahko počutijo, kot da so izgubili svojo skupnost. Vsak dan so peljali psa v park in tam spoznali ljudi, ki so bili prav tako tam vsak dan. To postane tvoja skupnost. Če izgubiš razlog za obisk parka, izgubiš veliko več kot ’samo’ psa," poudarja Bartels.

Izgubo pogosto spremlja občutek krivde

Na organizacijo Blue Cross se vsako leto obrne 30.000 ljudi s prošnjo za pomoč ob izgubi hišnega ljubljenčka. Mnogi niso samo žalostni, ampak jih je tudi strah, da so morda na kakršenkoli način soodgovorni za smrt ali izginotje svoje živali, pravi de Carteret.

"Nekateri pomislijo, da bi njihov ljubljenček ostal živ malo dlje, če bi kaj naredili drugače. Ali pa, da ne bi izginili, če jih ne bi spustili ven," dodaja. "Krivda je res velik del izgube hišnega ljubljenčka," doda.

Pri žalujočih lastnikih, ki jih izguba hišnega ljubljenčka prizadene bolj kot izguba družinskega člana, lahko to povzroči še večji občutek krivde. "To je res normalno. Vendar se nam zdi, da ni prav, da to povemo naglas. Zato ljudje tega ne želijo deliti," še opozarja.

Lahko nov hišni ljubljenček pomaga?

Morda. A nov hišni ljubljenček ni čarobna paličica.

Vsaka žival ima svojo osebnost in ni nujno, da da bo nova žival zapolnila praznino, ki jo je pustila druga. In če je bila vaša prejšnja žival že nekaj časa odrasla, morda ne boste imeli več potrpljenja za vzgajanje mladičkov.

Pod črto: žalovanja ni mogoče skrajšati. Žalost in spomini so lahko trajni. Naredite to, kar je prav za vas.