Menu Item
Znanstveniki menijo, da imajo najbolj prepričljivo teorijo o tem, kako so stari Egipčani po pesku vlekli kamne za gradnjo piramid.
Pravzaprav lahko svoje vedenje o egipčanskih piramidah strnemo v kratek stavek: veliko piramid v starem Egiptu je bilo zgrajenih kot grobnice za faraone ali državne pomembneže, največja je Keopsova piramida, prva pa je bila zgrajena okoli leta 2780 pred našim štetjem blizu starodavnega mesta Memfis.
V resnici vemo precej več, ne vemo pa odgovora na najpomembnejše vprašanje, ki se vedno znova vsiljuje skoraj samo po sebi: kako so velikanske “kupe kamenja” v tistem času postavili?
O tem obstaja mnogo teorij, še posebej v modernih časih pa so skoraj prevladale takšne, ki vključujejo Nezemljane ali nadnaravne sile. Znanost seveda z njimi ni zadovoljna in išče lastne vire, po katerih bi lahko sklepala, kako so stari Egipčani zgradili piramide. Egipčani namreč o tem niso pustili nobenega zapisa ali pa ga raziskovalci še niso našli.
Eno od skrivnosti gradnje so morda znanstveniki že razrešili – videti je, da so graditelji kamne, iz katerih so piramide zgrajene, iz kamnoloma prevažali po rekah, o čemer smo pisali tudi mi. A od tam jih je bilo treba privleči do gradbišča. Ta del je ostal neznanka.
Dolgo so menili, da so Egipčani za vleko kamna uporabljali lesene sani, vendar nihče ni vedel, kako so jih na suhem puščavskem pesku lahko premaknili, saj se pri tem ustvarja velikansko trenje.
Sani, ki so jih Egipčani uporabljali za prevoz, so bile precej osnovne – lesene deske z zavihanimi robovi. Vlečenje takih sani po vročem pesku, obteženih še z dvotonskim kamnom, pa bi sani zarilo v pesek, na sprednji strani pa ustvarilo kupček, ki bi skoraj onemogočil napredovanje.
Leta 2014 so fiziki iz amsterdamske univerze analizirali skoraj 3.000 let stare stenske poslikave iz grobnice Džehutihotepa, guvernerja ene od staroegipčanskih provinc.
Na sliki je prikazano premikanje velikanskega kipa, ki ga vleče več kot sto delavcev ali sužnjev. Posebnost slike pa je v tem, da kip stoji na nekakšnem podstavku, ki spominja na sani, na sprednjem delu pa eden od delavcev pred sani poliva tekočino, domnevno vodo. Preris poslikave lahko vidite spodaj.
Sliko so zgodovinarji poznali že pred letom 2014, vendar so prizor razlagali kot obred čiščenja.
Nizozemski raziskovalci pa so razmišljali drugače. Prišli so na idejo, da slika v resnici prikazuje “lubrificiranje” oziroma podmazovanje sani, da bi lažje drsele po puščavskem pesku.
“Morda so Egipčani opazili, da se v suhem pesku pred sanmi, še preden se začnejo premikati, oblikuje kup peska,” pravi študija o drsnih lastnostih peska, ki jo je pripravila skupina osmih raziskovalcev pod vodstvom Daniela Bonna. Edini način, da bi se temu izognili, bi bilo nenehno čiščenje peska s poti, zaradi česar bi bil že tako dolgotrajen postopek še dolgotrajnejši.
Če je pesek vlažen, se vede drugače. Pri vlažnosti namreč nastanejo majhne grudice peska, zlepljene s kapljicami vode, ki delujejo skoraj kot nekakšni ležaji, po katerih drsi tovor. Tako se trenje pri vlečenju bremena po pesku močno zmanjša.
Raziskovalci so to preverili tudi v praksi in dokazali pravilnost svojega razmišljanja. Ugotovili so, da mora biti količina vode ravno pravšnja. Preveč vode namreč spet dvigne koeficient trenja v pesku.
Pri ravno prav vlažnem pesku, so ugotovili raziskovalci, se pred sanmi niso oblikovali peščeni kupčki, ampak se je tudi za polovico zmanjšala količina sile, ki je potrebna za premikanje vozička.
“Zelo me je presenetilo, koliko se je vlečna sila lahko zmanjšala – kar za 50 odstotkov. To pa pomeni, da so Egipčani potrebovali le polovico mož, da bi potegnili tovor po vlažnem pesku v primerjavi s suhim,” je Bonn povedal za The Washington Post.
Teorija, ki so jo postavili fiziki, je po mnenju avtorjev doslej najbolj prepričljiva od vseh, ki se ukvarjajo s skrivnostjo gradnje egipčanskih piramid.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje