Medgeneracijske travme. Kakšen je vpliv strahu in stresa, ki so ga doživele mame

Raziskovalci na Nacionalnem inštitutu za zdravje so se združili z raziskovalci Univerze v Helsinkih na Finskem in Univerze v Uppsali na Švedskem, da bi izvedli študijo, ki je bila pred leti objavljena v mednarodno priznani psihiatrični reviji JAMA Psychiatry.

Opazovali so dve različni skupini otrok. Prvo skupino so sestavljali otroci, katerih starši so bili izseljeni med drugo svetovno vojno, drugo skupino pa tisti, ki so imeli starše doma v istem obdobju. Med prvo in drugo skupino otrok in med njihovimi starši je bila precejšnja razlika.
Čeprav so tudi ljudje, ki so ostali doma in se soočali z nekaterimi nevarnostmi med vojno, prav tako utrpeli veliko travmo, so po omenjeni študiji izseljeni doživeli večji psihični strah in stres, saj so bili ločeni od družin, od domačega okolja, naučiti so se morali novih jezikov ali sprejeti druge kulture ter seveda so živeli v izjemno stresnih in negotovih vojnih razmerah.

Ugotovljeno je bilo, da so imele hčere, ki so se med vojno rodile evakuiranim ženskam (denimo v taboriščih), petkrat večjo možnost hospitalizacije zaradi težav z duševnim zdravjem v primerjavi s tistimi, ki so jih rodile matere, ki so med vojno ostale doma.

V omenjeni raziskavi so ugotovili, da imajo hčere finskih mam, ki so bile med drugo svetovno vojno evakuirane na Švedsko, petkrat večjo verjetnost, da bodo zbolele za depresijo, kot njihove sestrične, katerih matere so ostale doma. Travma, ki jo je doživela mati, je dejavnik tveganja za depresijo. Primerjava je bila osredotočena na psihične motnje, ki so zahtevale hospitalizacijo in ne zajema drugih kroničnih težav in bolezni.

"Ena od razlag za povečano depresijo je vpliv, ki ga je imela izkušnja vojne evakuacije na sposobnost oblikovanja intimnih odnosov, ali kako so te izkušnje vplivale na metode vzgoje otrok, ki so jih uporabili starši," pravi Nina Santavirta, raziskovalka Univerze v Helsinkih. "Ne moremo izključiti transgeneracijskega epigenetskega dedovanja - kemičnih sprememb, ki vplivajo na način izražanja genov."

Nekatere prejšnje študije, ki so bile narejene o učinkih travme v času nosečnosti, so že potrdile, da lahko takšne travme prizadenejo otroke, vendar niso ugotavljali, da bi izkušnja travme, ki jo je doživela mati, ko je bila še otrok, lahko vplivala tudi na njene naslednje generacije, kot se to raziskuje danes. Raziskovalci si prizadevajo najti čim več potrditev, da se travma dejansko prenese na vnuke ali druge generacije žrtev travme.

Glavni razlog, zaradi katerega so raziskovalci verjeli, da je to mogoče, je pravzaprav povezan s stilom starševstva. Matere so namreč otroke vzgajale povsem drugače ravno zaradi travme iz otroštva. Drugi razlog je epigenetika. To je veja znanosti, ki preučuje genetske označevalce, in proučuje, kako lahko nekatere stvari, kot so okolje, kultura in življenjski slog, vplivajo na razvoj DNK.

vir: helsinki.fi

Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku. 

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.