Kakšne planete moramo iskati, če želimo najti napredne civilizacije v vesolju?

Fotografija je simbolična (Foto: PROFIMEDIA)

Znanstvenika ugotavljata, da je za razvoj tehnološko razvitih civilizacij zelo pomembna količina kisika v atmosferi, ki omogoča zgorevanje na prostem.

Že dolgo časa je znano, da razmere na planetih – od prisotnosti določenih elementov, vode, magnetnega polja do tektonike – vplivajo na to, ali se bo na njih razvilo življenje.

Toda ali obstajajo tudi pogoji, od katerih je odvisno, ali to življenje lahko ustvari tehnološko napredno civilizacijo? To sta se vprašala britanski astrofizik Adam Frank in italijanski astrobiolog Amedeo Balbi in začela preučevati, kakšne vrste planetov so primerne za razvoj tehnološke civilizacije, ki lahko zavzame planet.

O tem sta napisala članek, ki je bil objavljen v reviji Nature Astronomy in ga naslovila Kisikovo ozko grlo za tehnosfer”. Naslov je za nepoznavalca tematike morda teže razumljiv, vendar članek govori o tem, kako pomembna je ne le prisotnost, pač pa količina kisika v atmosferi naseljenega planeta za to, da tamkajšnje življenje lahko razvije tehnološko napredno civilizacijo.

“Če želite izdelati napredno tehnologijo, morate biti sposobni dvigniti temperaturo snovi, ki jih uporabljate za izdelavo te tehnologije,” je zapisal Frank. Primer je metalurgija.

Za izdelavo radijskega teleskopa na primer morate najprej izkopati primerne kovine in druge surovine, potem pa morate te kovine segreti, da se stopijo in se lahko zmešajo v primerne zlitine ali oblikujejo v primerne oblike. To pa zahteva visoke temperature. In najprimernejši način za ustvarjanje visokih temperatur je zažiganje oziroma zgorevanje. Če imajo pametna bitja, ki začenjajo uporabljati orodja, lahek dostop do zgorevanja, se lahko lažje povzpnejo po lestvici tehnološke popolnosti, je zapisal Frank v svojem članku.

Ozko grlo se začne pri 18 odstotkih kisika v atmosferi

Za najboljšega ali vsaj najbolj vsestransko uporabnega od vseh elementov za dosego izgorevanja se izkaže kisik. Čeprav naši predniki dolgo niso vedeli, da je prisotnost kisika tista, ki “poganja” ogenj, so ga pridno uporabljali že pred milijoni let.

Torej bi pri iskanju planetov, primernih za razvoj tehnološko naprednega življenja, morali iskati tiste, ki imajo v atmosferi kisik. Toda ob tem se poraja naslednje vprašanje: ali obstaja spodnja meja količine kisika v atmosferi, ki omogoča zgorevanje? Z drugimi besedami, koliko kisika je najmanj potrebnega v atmosferi, da stvari začnejo goreti? Na podlagi različnih eksperimentov so znanstveniki ugotovili, da atmosfera z manj kot 18 odstotki kisika ne bi omogočala zgorevanja na prostem. Ob tem je presenetljivo, je zapisal Frank, da so bile v večini 4,5-milijardne zgodovine našega planeta ravni kisika na Zemlji daleč pod 18 odstotki. Pravzaprav je le v zadnjih približno 500 milijonih let ozračje vsebovalo dovolj kisika, da je karkoli lahko prosto gorelo na prostem. Mejo 18 odstotkov kisika v atmosferi sta tako Frank in Balbi imenovala “kisikovo ozko grlo”. (Danes je v Zemljini atmosferi 21 odstotkov kisika, op. a.)

Zakaj je kisikovo ozko grlo pomembno? “Predstavljajte si mlado in inteligentno vrsto v tujem svetu z ozračjem, ki vsebuje samo 1 odstotek kisika. Ta pametna bitja, ki uporabljajo orodje, nikoli ne bi imela priložnosti opazovati gorečega drevesa, potem ko ga je zadela strela, in ne bi dobila ideje, da bi uporabila ogenj za lastne namene. Nikoli ne bi imeli priložnosti izvedeti, kako je mogoče ogenj uporabiti za kuhanje hrane, čiščenje zemlje ali, kar je najpomembnejše, taljenje kovin. Pomanjkanje kisika v njihovem zraku bi verjetno za vedno zaprlo ta bitja in omejilo njihov razvoj. To je tisto, kar sva s profesorjem Balbijem mislila s kisikovim ozkim grlom,” je pojasnil Frank.

Zato so atmosfere, bogate s kisikom, pomembne.

Planeti s takšnimi atmosferami so morda edini, na katerih se je lahko razvilo življenje, ki ima možnost, da je doseglo tehnološko razvito civilizacijo. In pri iskanju naših inteligentnih vesoljskih sosedov bi se veljalo osredotočiti na iskanje takšnih planetov. Toda koliko teh vrst planetov z visoko vsebnostjo kisika ima galaksija, se je astrofizik vprašal na koncu svojega članka in podal odgovor: “Če so številke res majhne, bomo morda na koncu bogati s kisikom, vendar revni s sopotniki.” “Če imava z Balbijem prav, bi najine ugotovitve lahko imele precej velike posledice pri preučevanju, kje in kdaj bi lahko v vesolju nastalo inteligentno življenje,” je še zapisal Frank.