Bolj in manj zahtevne pohodne poti, enodnevni izleti po različnih koncih Slovenije.

Izlet na zgornji Martuljkov slap

Martuljški slapovi so zagotovo enih najlepših v Sloveniji, čeprav so manj slavni kot denimo slap Peričnik ali Savica, meni planinska vodnica Maja Fabjan. Pot v osrčju Martuljških gora do zgornjega Martuljkovega slapu traja približno 1 uro in 45 minut.

»Pot do slapov ponuja razgled, ki ga večina občuduje, ko se pelje skozi Gozd Martuljek (posebej mogočno goro Špik, ki jo vidimo na poti od prvega do drugega slapu), med hojo pa si to neokrnjeno naravo lahko ogledamo od bližje. Tudi sama hoja do slapov, sploh zgornjega, je posebna izkušnja, saj se gibljemo po čudovitem okolju,« pove Maja Fabjan.

Spodnji slap pada čez 50 metrov visoko steno in svojo strugo nadaljuje skozi 400 metrov dolgo Martuljkovo sotesko. Drugi, zgornji slap, je po mnenju gorske vodnice še privlačnejši, prek treh stopenj pada čez 110 metrov visoko navpično steno. Slapova sta najbolj vodnata v spomladanskih mesecih, ko se topi sneg.

Izhodišče za obisk slapov je vasica Gozd Martuljek, parkiranje je možno tik za mostom čez Savo, ob parkirišču pa je tabla, ki usmerja proti Martuljškim slapovom. Pot do spodnjega slapu je zgledno urejena in primerna tudi za tiste z manj kondicije, pove vodnica, ki sicer vodi tudi na zahtevnejši Špik. Do spodnjega slapu se hodi približno 30 minut, do zgornjega slapu pa še približno eno uro in 15 minut, pri čemer je v zadnjem delu poti jeklenica. Po prihodu do zgornjega slapa se izkušenejši pohodniki lahko povzpnejo tudi do majhnega tolmunčka tik pod njem: do tja vodijo klini in jeklenice, a je na tem delu zaradi nevarnosti padajočega kamenja priporočena nošnja čelade.

Med obema slapovoma na planini Jesenje leži brunarica Pri Ingotu. V neposredni bližini koče sta tudi kapela Marije Snežne in spomenik ponesrečenim planincem. Ob poti je možen tudi ogled oglarskih kop.

Pot Feldban (Občina Idrija)

Pot Feldban vodi po trasi ozkotirne železnice med Idrijo in Godovičem, ki jo je za potrebe oskrbovanja Soške fronte med 1. svetovno vojno zgradila avstro-ogrska vojska. Zahtevnejša pot z izhodiščem pri Divjem jezeru (3 kilometre od Idrije) je dolga 10 kilometrov, prehodi pa se jo v 3,5 urah.

Kraki ozkotirne železnice feldban so Soško fronto povezali z večjim vojaškim skladiščem v Dolnjem Logatcu po tem, ko je italijanska vojska avstro-ogrsko potisnila na levi breg Soče in prekinila oskrbo prek Bohinjske železniške proge. »Najbolj zahteven odsek proge od Godoviča do Idrije v dolžini 12 kilometrov s 300-metrsko višinsko razliko in 25-metrskim predorom so zgradili v rekordnem času od 1. do 30. septembra 1916,« navajajo pri Geoparku Idrija. Vožnja po feldbanu od Idrije do Godoviča je trajala tri ure, progo pa so uporabljali do preboja Soške fronte pri Kobaridu leta 1917.

Pot Feldban se začne pri Divjem jezeru, od koder se nadaljuje približno 1500 metrov v smeri proti Idrijski Beli, kjer lesena oznaka za feldban usmeri na stezo v breg na levo. Pot vodi navkreber po pobočju Struga do obračališča, t. i. veksla, kjer se je trasa ozkotirne železnice obrnila za 180 stopinj.

Pot se nato rahlo vzpenja po gozdu do mesta, kjer je nekoč neprehodno grapo prečil mostovž, čigar ostanki so še vidni. Na mestu, kjer je bil nekdaj mostovž, pot Feldban vodi naprej prek 10-metrske navpične lestve. Ta pot po trasi nekdanje ozkotirne železnice se zaključi na vrhu Ključ. Trasa feldbana se je sicer nadaljevala naprej proti Godoviču, vrnitev do izhodišče točke pa je predvidena po makadamski cesti Ključe ali pa po strmi poti, ki preči serpentine. Obe pripeljeta do Podroteje, kjer se zavije levo, da se pride nazaj do parkirišča.

Robič – Sv. Volar

Pot v dolini reke Nadiže od naselja Robič (Občina Kobarid) do cerkve Sv. Volarja je krajša in položnejša pohodna pot, primerna tudi za družine z mlajšimi otroki. Hoje v eno smer je za manj kot uro.

Izhodišče poti, naselje Robič, leži približno pet kilometrov vzhodno od Kobarida. Plačljivo parkirišče je nekoliko naprej od vasi, pri športnem centru Z’der, ki je odprt v poletni sezoni. Pot do Sv. Volarja vodi mimo bara Z’der, vzpne se malo nad reko Nadižo in se nadaljuje do brvi in prek brvi, ki vodi čez reko. Pot nato prek travniškega roba zavije v gozd. Do cerkve Sv. Volarja pa se dospe po krajšem vzponu (podrobnejši opis poti na tej povezavi).

“Izlet do Sv. Volarja je primeren za vse starostne skupine in v vseh letnih časih, razen v primeru močnega deževja, ko je boljše, da se ob rekah ne hodi,” pove Vilma Purkart iz Zavoda Feniks. V poletnih mesecih je prijetno kopanje v reki Nadiži – reka je namreč manj hladna od bližnje Soče. V neposredni bližini poti ležijo tudi korita Nadiže. Znameniti kamnit Napoleonov most, ki so ga blizu vasi Podbela zgradili leta 1812, je od Robiča oddaljen manj kot 10 kilometrov oziroma približno petnajst minut vožnje z avtomobilom.

Na griču, kjer stoji cerkev Sv. Volarja, je bilo nekdaj gradišče, območje pa je bilo po predvidevanjih arheologov poseljeno od bronaste dobe (približno 1300 let pr. n. št) do začetka srednjega veka. Gradišče je skupaj z bližnjim gradiščem na Deru (levi breg) reke Nadiže predstavljalo dobro utrjeno zaporo, ki je varovala prometno pot po dolini reke Nadiža, navajajo na portalu vnaravi.si.

Roška pešpot: Koča na Luži – Rajhenav

Celotna dolžina Roške poti je 64 kilometrov, a je možno prehoditi tudi samo njene posamezne odseke. Za posebej zanimivega velja osrednji del Roške poti – od od koče na Luži pa do Rajhenava. Ta odsek je dolg 23 kilometrov, hoje pa je za približno osem ur. Roška pot sicer ni označena z navadno markacijo, pač pa z zeleno-belo medvedjo šapo.

“Roška pešpot je krožna gozdna pot skozi Kočevski Rog, kjer se lahko naužijemo lepot gozda, z malo sreče pa se srečamo še s kakšnim štirinožnim prebivalcem Kočevskega Roga,” pove Katarina Hočevar, ki skupaj z možem Rokom Hočevarjem ustvarja potovalni blog Lahkih nog naokrog.

Kočevski Rog je znan po medvedih, a ti niso pa edini prebivalci gozda. Katarina je na svoji poti srečala srne in srnjake ter naletela na iztrebke risa. “Od naravnih znamenitosti na poti velja omeniti pragozd Rajhenavski Rog,” doda. “To je čisto pravi pragozd, kamor človek ne posega. Hoditi se sme le ob robu pragozda s trohnečimi drevesi vse povprek, gobami in visoko praprotjo.”

Pot pelje tudi prek Velikega Roga (1099m), od koder se odpira razgled na širšo okolico, in tudi Rjhenav je zanimiv kraj. Rajhenav je bila vas, kjer je pred 2. svetovno vojno živelo okoli 250 nemških Kočevarjev. Danes pa – obkrožena z ruševinami hiš Kočevarjev – v vasi prebivata le še dve osebi: štajerski par, ki skrbi za (turistično) kmetijo.

Ker je pot enosmerna, javnega prevoza pa ni, si je smotrno zagotoviti prevoz od izhodiščne do končne točke. Narazen sta približno 40 minut vožnje.

Gornji Slaviči – Sotinski breg – Gornji Slaviči

Slatinska pot je krožna pot, ki vodi po Goričkem (Prekmurje) in je zanimiva tudi za družine. 16-kilometrska pot je lažja in v celoti označena, med drugim pa po uhojenih poteh in makadamskih cestah vodi mimo dveh izvirov “slatine”.

Izhodiščna točka je v Gornjih Slavečih pri Okrepčevalnici Rak, ki je v goričkih krajih najbolj prepoznan po hamburgerjih. Od tam se pot hitro povzpne do gozda, kjer pohodnika po besedah predsednice Pohodniškega društva Goričko Tromeja Jasmine Šinko spremlja “vonj dreves, zemlje in posebna svežina”. Na poti do Sotinskega brega leži tudi izvir “slatine”, kjer je moč izkusiti, v kakšni obliki voda privre na površje. Na Sotinskem bregu (418 m. n. v.), najvišji točki Prekmurja, je lesen, slikovit stolp, ki ponuja razgled daleč naokrog – s stolpa je se vidi severovzhodno Slovenijo, del Avstrije, Madžarske in Hrvaške.

Pri spustu se postopa po »graničarskih stopnicah« in se sprehaja tik ob meji z Avstrijo. Možen je tudi vzpon na Serdiški breg, ki leži blizu Sotinskega in je od najvišje točke Prekmurja nižji le dva metra. “Tudi ta ponuja krasno panoramo in razgled na ogromen kamnolom, ki razkriva kamne v prav posebnih odtenkih,” pove Jasmina Šinko. Pot v nadaljevanju vodi ob Lendavi, kjer, tako sogovornica, “se na poti do izhodišča začuti še utrip vasi Sveti Jurij.”

Pot Pod plezalno steno (Osp – Prebeneg – grad Socerb – Varda – Črni Kal – Stara Gabrovica – Osp)

Krožna pot, ki vodi od Ospa do gradu Socerb (tudi grad Strmec), nato pa nazaj do Ospa prek Črnega Kala, je srednje zahtevna pot po kolovozih in stezah. 15-kilometrsko pot se prehodi v štiri do petih urah v vseh letnih časih, odsvetujejo jo le v hudi vročini in močni burji, navajajo na spletni strani Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper.

Od parkirišča pri avtokampu v naselju Osp pot vodi navzgor v naselje, nato pa markacije vodijo mimo cerkve sv. Tomaža na kolovozno pot do hudourniške grape in vasi Prebeneg. Iz vasi Prebeneg pot vodi do srednjeveške vasi Socerb in skalnega roba ob istoimenskem gradu. Tam se, tako Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper, »odpre imeniten razgled na Trst in velik del Istre.«

Krožna pot dalje vodi na rob kraške planote, nato pa po skalnem robu do razglednega vršiča Varda. Nadaljuje se do nižje ležeče planote in do roba stene nad vasjo Črni Kal. Od tam se pot mimo zgornjega in spodnjega Črnega Kala vrne do izhodišča v Ospu, ene od najstarejših slovenskih vasi (podrobnejši opis poti na tej povezavi).

Krožno pot spremlja več zanimivosti. V bližini gradu Strmec leži Sveta jama z edino podzemno cerkvijo v Sloveniji, v zgornjem Črnem Kalu pa je na ogled najstarejši primerek podeželske hiše na Slovenskem (Benkova hiša, zgrajena leta 1489) ter nagnjen zvonik ob cerkvi sv. Valentina. Od stene nad Črnim Kalom se lahko povzpne do razvalin gradu iz 11. stoletja, pred povratkom v Osp pa se lahko skrene še do Velike stene, kjer sta vhod v jamo Grad in izvir Osapske reke.