Kateri planeti v osončju so najstarejši in kateri najmlajši?

Pred približno 4,6 milijarde let se je velikanski oblak plinov in zvezdnega prahu v naši galaksiji začel sesedati, kar je tlakovalo pot za nastanek našega osončja.

Nato je nastala meglica z močnim gravitacijskim privlakom, ki je sprožila rojstvo Sonca, za tem pa so začeli nastajati planeti.

Prav ta faza, nastajanje planetov, pa je za današnjo znanost še precej nejasna, predvsem glede tega, kateri planeti so nastali prvi, piše portal Live Science.

Kljub naprednim tehnikam, kot so datiranje organskih snovi iz vesolja, številni obiski Lune in odprave roverjev na Mars, so planetarni znanstveniki še vedno negotovi glede točnega vrstnega reda nastanka planetov v osončju.

Obstaja več različnih teorij, ki skušajo razložiti, v kakšnem zaporedju so ti planeti nastali.

Teorija 1: najprej so nastali plinasti velikani

"Zadeva je zapletena – v vesolju ni lahko meriti časa," je za Live Science povedal Michael Meyer, predstojnik oddelka za astronomijo na univerzi v Michiganu. "To je ena najtežjih nalog v astronomiji."

Najbolj splošno sprejeta razlaga za nastanek osmih planetov našega osončja je akrecija – proces, pri katerem se majhni delci plina in prahu zbijajo skupaj, se zaradi gravitacije začnejo privlačiti in sčasoma rastejo.

Po eni od priljubljenih teorij, ki temelji na akreciji, naj bi se najprej daleč stran od Sonca začeli oblikovati veliki plinasti planeti, navaja Nasa.

Ko so postajali večji, so se pomikali še bolj navzven, s čimer so ustvarili prostor za nastanek kamnitih planetov bližje Soncu.

Ti so nastali nekaj milijonov let kasneje – kar je v astronomskem merilu razmeroma kratek čas.

"Da lahko ustvariš na primer Jupiter, moraš imeti na voljo dovolj plina," pravi Meyer. "Če procesa ne sprožiš dovolj hitro in plin izgine, potem plinastega velikana ne moreš več ustvariti. Zato menimo, da so plinasti velikani nastali najprej."

Teorija 2: najprej so nastali kamniti planeti

Vendar obstaja konkurenčna teorija, imenovana model tokovne nestabilnosti (angleško: streaming instability model), ki ponuja drugačno razlago.

Ta dopušča, da planeti maso pridobijo bolj spontano, kar bi lahko vodilo do povsem drugačnega vrstnega reda nastanka.

"Sam bi trdil, da so morda najprej nastali kamniti planeti, plinasti pa so preprosto prenehali nastajati, ko ni bilo več plina," je za Live Science povedal Cauê Borlina, docent za planetarno znanost na univerzi Purdue.

"Po tem je vse postalo le še kaotično nalaganje mase."

Določanje starosti planetov

Znanstveniki še vedno niso enotni, katera teorija najbolje pojasnjuje nastanek osončja.

Toda tudi način, kako razmišljajo o starosti planetov, ni enoznačen.

"Obstajata dva različna pogleda na to, kaj pomeni starost planeta," je za Live Science pojasnila Gaia Stucky de Quay, planetarna znanstvenica na MIT.

Namesto da bi starost planeta ocenjevali glede na njegov izvor, se nekateri znanstveniki raje osredotočajo na njegovo površino.

"Sama se osredotočam na starost površja, saj so površine lahko zelo stare – če so ohranjene – ali zelo mlade, če se na njih še vedno kaj dogaja," pravi Stucky de Quay.

Ena od metod, s katerimi znanstveniki določajo starost površja, je ročno štetje kraterjev.

Z vidika površinske aktivnosti bi lahko rekli, da je Zemlja najmlajši planet, saj se njena površina nenehno spreminja. Sledita ji Venera in Mars, je pojasnila.

Žal pa zaradi omejitev trenutnih metod datiranja lahko znanstveniki starost planetov le ocenjujejo.

Ker pa že majhna napaka lahko pomeni milijone let razlike, raziskovalci še naprej zbirajo podatke, da bi lahko nekoč sestavili natančnejši časovni okvir.

"Če želimo kdaj razumeti celotno sliko, kako in kdaj planeti nastajajo, bodo vzorci ključni del tega," pravi Borlina. "In nekatera mesta so malce težje dostopna kot druga, a že zdaj imamo vzorce na Marsu, ki čakajo, da jih pripeljemo nazaj."

Prvič opazili nastajanje sončnega sistema drugje

Nedavno pa je skupina astronomov, ki pregledujejo podatke zbrane s teleskopom Atacama v Čilu, sporočila, da so prvič v zgodovini zaznali proces nastajanja sončnega sistema okoli mlade zvezde, imenovane HOPS-315, okoli 1.300 svetlobnih let daleč od nas.

Seveda bo na nastanek planetov v tem oddaljenem sončnem sistemu treba počakati vsaj še nekaj sto tisoč, bolj verjetno pa nekaj milijonov let, a opazovanje dogajanja v sistemu lahko že zdaj prinese nova spoznanja o tem, kaj se je dogajalo pred milijardami let med nastajanjem našega osončja.