Kdaj se bo rast človeške populacije ustavila?

Da je človeštva na Zemlji preveč, ni povsem sodobna ugotovitev.

Že v stari Grčiji je slavni filozof Platon v svojih Dialogih razmišljal o (pre)številčnosti prebivalstva.

"To, kar je ostalo, je podobno skeletu telesa, izčrpanega od bolezni; bogata prst je bila odnesena in ostal je le goli okvir pokrajine," piše v njegovih Zakonih, v katerih filozof razmišlja o številu prebivalstva v Atenah, grški mestni državi.

Platon je takrat izračunal, da bi idealna velikost Aten 5.040 prebivalcev.

A njegove modrosti niso upoštevali – ne takrat ne kasneje.

Že v Platonovih časih je v Atenah in okolici živelo okoli 300 tisoč ljudi. Danes jih tam živi malo manj kot 4 milijone. Turisti niso všteti.

Kako hitro smo prišli do 8 milijard?

Človeštvo, kljub občasnim tragedijam, kot so vojne ali naravne katastrofe, ki terjajo ogromne žrtve, številčno narašča.

V zadnjih sto letih je bila rast eksponentna.

Leta 2022 smo dosegli 8 milijard prebivalcev.

Le 35 let pred tem, leta 1987, je ta številka bila za 3 milijarde nižja - 11. julija 1987 so za petmilijardnega prebivalca Zemlje simbolično razglasili Mateja Gašparja iz Zagreba.

Pred sto leti je na Zemlji živelo manj kot dve milijardi ljudi – danes jih toliko živi samo na Kitajskem in v Indiji - pred dvesto leti okoli 500 milijonov (toliko, kot jih danes živi v državah Evropske unije in Združenem kraljestvu skupaj).

Prvo milijardo smo dosegli okoli leta 1804.

Za prvo milijardo smo tako "potrebovali" okoli 100.000 let, za naslednjih sedem milijard pa le še dobrih 200 let.

Posledice številčnosti in naraščanja človeške populacije se kažejo na mnogih področjih in slika je danes še veliko bolj črna, kot je bila v Platonovih časih.

Človeštvo vedno hitreje porablja obnovljive vire planeta. Tako imenovani dan okoljskega dolga, ko porabimo vse letne obnovljive vire, je letos padel na 24. julij (za Slovenijo je letos nastopil že 8. aprila - 17 dni prej kot lani).

V okolju vedno več ljudi pušča vedno več odpadkov. Geologi že govorijo o novem geološkem sedimentu "plastitonu", ki ga bodo odkrivali zanamci čez milijone let – kamninah, v kateri bo mogoče najti plastiko.

Navsezadnje bi med posledice naraščanja prebivalstva lahko šteli tudi podnebne spremembe, ki so sicer posledica naše velike energijske požrešnosti in potratnosti, ki je ne znamo ali nočemo zadovoljiti drugače kot pretežno s fosilnimi gorivi.

Je upadanje prebivalstva dobra ali slaba novica?

Na tem mračnem ozadju se dokazi o upadanju svetovne populacije zdijo kot dobra novica, piše portal Popular Mechanics.

Združeni narodi namreč napovedujejo, da se bo rast prebivalstva začela upočasnjevati, a se bo nadaljevala do leta 2080, ko naj bi dosegli 10,3 milijarde, potem pa se bo trend obrnil navzdol.

Do konca stoletja bi tako število prebivalstva upadlo za 100 milijonov, na 10,2 milijarde.

Trend zmanjševanja populacije se že pojavlja, a trenutno predvsem v bogatih, razvitih državah, piše portal.

To je povezano s padcem rodnosti, ki je posledica predvsem splošne višje izobrazbe in pravic žensk, ki so pač tisti del prebivalstva, ki ima možnost rojevanja novih otrok.

Drugi pomemben vpliv je vse dražje življenje, zaradi katerega mnogi ne morejo imeti toliko otrok, kot bi jih morda želeli.

"Več otrok!" Popularna, a težko dosegljiva floskula

V mnogih državah zato že opozarjajo ali celo bijejo plat zvona in v njih se porajajo tako imenovana pronatalistična gibanja.

Ta imajo za cilj "več otrok", ideje o načinih, kako bi to dosegli, pa se med njimi razlikujejo.

Eden glavnih argumentov pronatalističnih gibanj je gospodarski: manj otrok pomeni manj inovacij in večji pritisk na socialne programe za starajoče se prebivalstvo.

To je privedlo do nekaterih radikalnih idej – celo do predloga obdavčitve tistih brez otrok.

Veliko tovrstnih gibanj pa je povezano tudi z idejami o omejevanju ali celo ukinjanju nekaterih pravic – predvsem pravice žensk do razpolaganja z lastnim telesom in torej tudi do splava.

A "več otrok" je preveč poenostavljen odgovor na veliko bolj kompleksen problem – in vse težje izvedljiv.

Ena rešitev je priseljevanje. A z naraščajočimi populistično-avtoritarnimi trendi po svetu je to pogosto prva politika, ki jo zavračajo tako oblastniki kot precejšnji deli prebivalstva.

Strokovnjaki, s katerimi so govorili ustvarjalci v reviji Nature, poudarjajo potrebo po "kupovanju časa", da bi se države lahko prilagodile.

To pomeni napredne socialne politike: plačan starševski dopust (ki povsod ni samoumeven), nižji stroški za varstvo otrok, izkoreninjenje otroške revščine.

Upanje kot družbeni kapital

"Tako bodo ljudje srečnejši, bolj zdravi in bodo lahko izobraževanje združevali z delom," je za Nature dejala Rebecca Zerzan, višja urednica poročila Združenih narodov o stanju svetovne populacije.

"To bo pomagalo ustvariti svet, kjer bodo ljudje imeli več upanja. In če bodo imeli več upanja, bodo morda imeli toliko otrok, kolikor si jih želijo."

Tudi če te politike, prijazne do družin ne bodo obrnile trenda, lahko svetu zagotovijo dovolj časa, da se prilagodi novi – in, upajmo, uspešni – realnosti z manj prebivalstva, zaključuje portal.