Menu Item
Izredna profesorica filmskih in medijskih študij na Univerzi Columbia Racquel Gates piše o Kim Kardashian in obleki Marilyn Monroe. Kaj je pravzaprav glavna kritika Kim Kardashian in kakšno je bilo dojemanje Marilyn Monroe v času, ko je bila še živa.
“Bi radi videli, da postanem ona?” Lahko si predstavljam, kako je Kim Kardashian to izgovorila, ko si je oblekla po meri narejeno obleko Jeana Louisa in Boba Mackieja v kožni barvi. Obleko, ki jo je nosila Marilyn Monroe leta 1962, ko je zapela Vse najboljše predsedniku Johnu F. Kennedyju v Madison Square Gardnu. Prizadevanja Kim Kardashian – preoblikovati telo, da bi se ji prilegala obleka – kažejo na njeno željo po utelešanju Marilyn Monroe, ne le na poklon igralki.
Seveda besed “bi radi videli, da postanem ona” ni izrekla Kim Kardashian, ampak Marilyn Monroe. Kot je pojasnila Amy Greene – žena fotografa in poslovnega partnerja Marilyn Monroe Miltona Greena, ko sta se nekoč sprehajali po ulicah New Yorka, je igralka Amy vprašala, ali bi bila rada priča preobrazbi iz Marilyn Monroe kot osebe v Marilyn Monroe kot filmsko zvezdo.
Greene je dejala: “Ne vem, kako naj razložim, kaj je naredila, ker je bilo tako zelo subtilno, a v sebi je vklopila nekaj, kar je delovalo magično. Nenadoma so se avtomobili upočasnili in ljudje so obračali glave in strmeli vanjo. Prepoznali so Marilyn Monroe, kot da bi odvrgla masko ali nekaj podobnega, čeprav je sekundo pred tem nihče ni opazil.”
Ta zgodba je postala del mita o eni največjih zvezdnic klasične hollywoodske dobe in je pravzaprav bistvo njene legendarne privlačnosti: ideja, da se resnična Marilyn razlikuje od njene slavne podobe. In znotraj tega se prikazuje tudi vznemirljiva možnost, da bi nekdo lahko dostopal do resnične Marilyn, če bi le še naprej raziskoval podrobnosti iz njenih filmov, njenega življenja in njene smrti – in z leti ta težnja še ni zbledela, kar se kaže v novih biografijah, dokumentarnih filmih in spletnih špekulacijah.
Ne preseneča, da sta odločitev Kim Kardashian, da obleko nosi na dogodku Met Gala 2. maja, in namig, da je s tem poskušala “postati” Monroe, povzročila hiter in tudi oster odziv. Njena želja, da bi nosila identiteto Marilyn kot drugo kožo, je sprožila obtožbe proti njej (in nekaterim njenim sestram), da si nesramno prisvaja kulturo in tuji slog kot del svojega osebnega in profesionalnega brenda.
Medtem ko je Kardashian naredila kariero tako, da je zabrisala mejo resničnega, je Monroe odlično skrivala zasebnost. Javna podoba Marilyn je bila tako brezhibno izvedena, uprizorjena in predstavljena, da desetletja pozneje še vedno nestrpno iščemo žensko pod to masko. To, kar Kim Kardashian ponuja, je, da delo ustvarjanja podobe postane vidno, nekaj, kar bi v Monroejinem času uničilo njeno skrivnostno privlačnost.
Kaj je pravzaprav glavna kritika Kim Kardashian
Kardashianina identiteta kot etnične belke in njeno sprejemanje kulturnih stilov in estetike temnopoltih odraža zgodovinsko kritiko judovskih in irskih minstrelov, ki so na začetku 20. stoletja sprejeli “blackface” (avtohtono ameriško gledališko komično obliko, v kateri je skupina belih ministrantov – potujočih glasbenikov – s črno poslikanimi obrazi karikirala petje in ples sužnjev). Najbolj znan film o tem je “Pevec jazza” iz leta 1927.
Kot so pokazali Michael Rogin in drugi, je bilo takšno nastopanje način, kako si prisvojiti kulturo temnopoltih in hkrati uveljaviti svojo kulturo (belcev) – v času, ko so se njihove rasne identitete zelo spreminjale. Pojavila so se vprašanja, ali si je Kardashian, ki je bila obtožena t. i. blackfishinga (ko beli estradni umetniki posnemajo črnce), potemnila kožo za fotografiranje.
Toda njen poskus, da bi utelesila igralkino osebnost, je nov mejnik v starletinih pogosto problematičnih prizadevanjih, da bi se poigrala s svojo rasno samopredstavo. Kim Kardashian je pogosto sprejela kulturne elemente temnopoltih kot del svoje osebne estetike in promovirala slog temnopoltih za belo občinstvo. Zobni nakit, poln draguljev, kitke fulani, ki jih starleta poimenovala kitke Bo Derek, in njena imitacija slavne fotografije Grace Jones za naslovnico revije Paper so trije primeri, o katerih se je največ razpravljalo.
Celo njena postava z oblinami – še posebej njeni boki – je tip telesa, ki ga najlažje povezujemo s temnopoltimi lepoticami, ki so zaslovele v glasbenih videospotih raperjev, kot je Kardashianin bivši mož Kanye West. Čeprav je Kardashian priznala, da promovira kulturo temnopoltih, ta zgodba nedvomno daje občutek, da je Kim zavestno poskušala prevzeti igralkino slavo – in slog belcev – ko je oblekla njeno znamenito obleko.
Navidezni premik Kim Kardashian od nekoga, ki je bil povezan – celo problematično – s kulturo temnopoltih, do njene trenutne preobrazbe v svetlolaso hollywoodsko ikono, je nekaterim utrdil prepričanje, da je bila njena faza kulture temnopoltih začasna postaja na njeni poti do sloga belcev in uglednosti.
Po drugi strani pa so muzejski konservatorji ogorčeni nad ravnanjem in izpostavljanjem zgodovinskega oblačila na dogodku. Čeprav Kim Kardashian zagotovo ni bila prva zvezdnica ali oseba, ki je nosila vintage ali muzejsko oblačilo, je prav to postalo osrednji del kritik. Ameriška franšiza Ripley’s Believe It or Not!, ki je obleko kupila na dražbi leta 2016 za skoraj 4,7 milijona evrov, jo je za to priložnost posodila Kim Kardashian. Originalno obleko je na preprogi nosila le nekaj minut, nato pa se je preoblekla v “repliko”.
Kustosinja Kimberly Chrisman-Campbell je na Twitterju in v Los Angeles Timesu objavila, da so za umetnino odgovorne tako slavne osebnosti in manekenke, ki nosijo vintage ali muzejske kose, kot muzeji ali zasebni zbiralci, ki svoje kose razstavljajo na takšen način, ki je hkrati lahko tvegan. Kritiki pa so vso odgovornost pripisali Kim in jo obtožili, da je simbol klasičnega hollywoodskega glamurja pokvarila tako s svojim telesom kot osebnostjo.
Prav ta kritika, ki jo je sprožilo Kardashianino utelešenje Marilynine osebnosti, je prevladovala v javni razpravi. Skrbi konservatorjev zaradi obleke pa so priročne za bolj ideološko kritiko – da je Kardashian zapuščino Monroe omadeževala s tem, da si je upala za eno noč “postati ona”. Videoposnetek, na katerem je Kim pomerjala obleko, je hitro sprožil številne posmehljive pripombe o njeni “debeli riti” in neskladju med njenim tenom kože in Marilyninim.
Vsa ta zgodba kaže na razliko med Monroejinim klasičnim pozitivnim hollywoodskim statusom filmske ikone v filmih, kot so “Gospodje imajo raje plavolaske”, “Sedem let skomin ” in “Nekateri so za vroče “, in negativnim statusom Kim, imenovanem “biti slavna po ničemer”, ki si ga je prislužila v svetu resničnostne televizije.
Marilyn Monroe, prva resničnostna zvezdnica?
Zgornjim ugotovitvam – čeprav se jim ne more oporekati – manjka globlje razumevanje, kaj Kardashianino javno nošenje obleke pomeni in kako je bila zgodovina o Marilyn namerno spremenjena.
Začnimo z dejstvom, da obleka, ki jo je nosila Kardashian, ni povezana z igralkinimi filmskimi vlogami in ni povezana z Marilyn Monroe kot ikono: to bi bila najverjetneje bela/ slonokoščena obleka z ovratnikom, ki jo je oblikoval William Travilla za igralkino vlogo v filmu Billyja Wilderja “Sedem let skomin”.
Namesto tega je Kim Kardashian nosila obleko iz enega od igralkinih nastopov, ki bi ga lahko razumeli kot predhodnika sodobnega resničnostnega šova: to je bila rojstnodnevna zabava za ameriškega predsednika JFK v Madison Square Gardnu, ki jo je posnela televizija.
Trenutki, zaradi katerih je ta obleka postala ikonična – kontekst odnosa igralke in ameriškega predsednika, ko je videti, da se spogleduje s svojim ljubimcem pred občinstvom v živo in na televiziji, z zavedanjem, da je njegova žena Jackie doma in gleda dogodek – so morda bližje melodramatični privlačnosti sodobnega resničnostnega šova, kot bi si želeli priznati klasični hollywoodski ljubitelji kina.
Obleka, ki jo je nosila Kim Kardashian, predstavlja poseben vidik igralkine slave – bolj razvpitost kot slavo – in edinstveno sposobnost Marilyn, da nekaj škandaloznega sprejme, namesto da bi se tega sramovala. V tem smislu se je obleka kar dobro prilegala Kim Kardashian – figurativno, če ne dobesedno – zato, kar simbolizira pri Monroe in kar je kasnejše spreminjanje igralkine podobe v naslednjih obdobjih izbrisalo: žensko, ki je nenehno poskušala na novo upravljati svojo javno podobo in ki se ni dovolila osramotiti zaradi škandala.
Dovolj je, da se sprehodite skozi njene težave v resničnem življenju in nešteto neutemeljenih govoric, ki jih danes pogosto jemljejo za edino resnico, da bi videli zapuščino njene zapletene slavne osebnosti. Mediji so poskušali polemizirati o njenem poziranju za koledarje za moške, Hugh Hefner je kupil in objavil njene gole fotografije brez njene privolitve, novinarka Hedda Hopper je napisala odprto pismo Monroe, v kateri je zvezdnico krivila za lastne splave.
Igralkina razmerja s temnopoltimi – ki so bila tako platonske kot romantične narave – so povzročila dodatno zaskrbljenost tistih, ki so skrbeli za njeno javno podobo. Vedno se ji je očitalo, da spi z vsemi – od domnevnega prostituiranja z direktorjem studia do afere tako z Johnom Kennedyjem kot z njegovim bratom Robertom – čeprav so bile nekatere trditve močno pretirane.
Vse to zagotovo spominja na Kim Kardashian, ki se pojavi v posnetku seksa pred približno 20 leti. Dejansko imata Monroe in Kardashian na presečišču javnega in resničnega življenja več skupnega, kot bi si mislili.
Neskončna želja po odkritju resnične osebe
Igralkini oboževalci vedno želijo odkriti resnično zgodbo o Marilyn Monroe. Nasprotno pa Kim Kardashian vsem na očeh ponuja vse aspekte svojega življenja – romantična razmerja, konflikti med brati in sestrami, poklicna prizadevanja in drugo sestavljajo vsebino obeh njenih televizijskih oddaj in njeno prisotnost na družbenih omrežjih.
Življenje Kim Kardashian je v celoti posredovano in ponujeno javnosti, in to iz prve roke. Bistvena razlika med njima je, da je Marilyn Monroe želela, da jo pri karieri zastopajo strokovnjaki za javno podobo, Kardashian pa je dejansko lastnica lastne podobe. Ker je izvršna producentka oddaj “V koraku z družino Kardashian” (E!, 2007–2021) in “The Kardashians” (Hulu, 2022) in izvršna producentka svojega življenja in podobe, lahko trdimo, da je Kardashianina različica “pravega” tista, ki jo sama želi deliti z javnostjo, in ne tista, ki bi jo javnost z veseljem razkrila.
Studii in reklame so Marilyn predstavili kot popolno: seks bombo, katere ključna privlačnost je bila, da ni poskušala biti seksi, a to je vseeno bila – brez truda. Resnica je, da je bila igralkina podoba produkt njenih prizadevanj in prizadevanj studia, da bi jo oblikovala v takšno, kakršno bi si oboževalci želeli: od njene plastične operacije in pobarvanih svetlih las do njene nenehne diete in, kar je najbolj očitno, spremembe imena iz Norma Jeane Baker v Marilyn Monroe.
Kimina intenzivna dieta in načrtovana telovadba, da bi ji pristajala Marilynina obleka, spremembe, ki jim je javnost priča ves čas, celo njen prehod iz estetike temnopoltih v domnevno estetiko belcev, ki jo je omogočil nastop kot Marilyn Monroe – najbolj ikonične blondinke vseh časov – so pokazali, koliko dela je potrebnega pri ustvarjanju podobe, dela, ki ohranja iluzijo, da sploh obstaja resnično, do katerega se lahko dostopa.
Kardashian se nikoli ne bi mogla le obleči in biti Monroe, a morda je to zaradi tega, ker resnična Monroe še vedno ostaja ovita v tančico skrivnosti.
Avtorica: Racquel Gates/CNN
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje