Menu Item
Koliko lun je v našem sončnem sistemu? Vprašanje je enostavno, odgovor pa precej težji. Morda ga nikoli ne bomo vedeli.
Ko nekdo reče luna, po navadi govorimo ali vsaj pomislimo na velik “hlebec sira”, ki ga lahko veliko noči opazujemo na nebu in ga imenujemo Luna ali Mesec.
Naš stalni spremljevalec ali satelit je dolgo časa veljal za nekaj posebnega. Šele ko so ljudje lahko bolje pogledali v vesolje, so opazili, da imajo tudi nekatera druga nebesna telesa svoje spremljevalce. In poimenovanje luna se je razširilo tudi nanje.
Da imajo lune tudi drugi planeti, je prvi odkril renesančni astronom Galileo Galilei, ko je opazoval največji planet Osončja Jupiter. Ob tem je opazil, da okoli njega krožijo tudi druga telesa, ki jim je nadel imena Io, Europa, Ganimed in Kalisto.
Odkritje je bilo za zahodno civilizacijo skoraj šokantno. Pomenilo je namreč, da Zemlja ni središče vesolja, okoli katerega se vrti vse drugo, kot je trdila največja avtoriteta tistega časa Cerkev, ampak da se nekatera nebesna telesa vrtijo tudi okoli drugih nebesnih teles. Pomenilo pa je tudi, da Luna ni nekaj zelo posebnega.
Zemljina Luna je edini naravni satelit v vesolju, ki ga lahko vidimo s prostim očesom. Lune drugih planetov so premajhne in preveč daleč.
Od takrat do danes se je izkazalo, da je v naši najbližji kozmični soseščini na stotine, mogoče celo na tisoče naravnih satelitov, velikih vse od velikosti manjše gore do masivnih okroglastih teles, ki bi jih skoraj lahko imeli za samostojne planete.
Kaj je luna? Odgovor ni enostaven
Koliko lun smo doslej našli v našem sončnem sistemu? Portal Live Science piše, da je odgovor odvisen od definicije lune. Ni namreč vsako telo, ki kroži okoli nekega planeta, tudi njegova luna.
Zato poznamo tudi tako imenovane psevdolune, ki sicer krožijo okoli planeta, vendar so te tirnice začasne in v nekaj stoletjih ali tisočletjih se bistveno spremenijo ali celo izginejo ali pa je samo videti, kot da krožijo okoli planeta, v resnici pa krožijo okoli drugega telesa.
Koliko je torej lun, ki ustrezajo astronomski definiciji? Najprej poglejmo, kakšna je definicija lune. Brskanje po internetu pokaže, da za luno (ali naravni satelit) velja nebesno telo, ki kroži okoli planeta, planetoida ali majhnega telesa v Osončju in ki je s tem telesom gravitacijsko povezan. Ta povezava je stalna in le rahlo spremenljiva. Poleg tega mora luna biti naravnega izvora, lahko ima tudi lastno geološko sestavo in značilnosti (kraterji, vulkani, oceani, atmosfera).
A to niso edina merila. Obstaja tudi vprašanje velikosti, je povedal Brett Gladman, astronom z Univerze Britanske Kolumbije v Kanadi. Na primer drobne kamnine, ki sestavljajo obroče planetov, kot sta Saturn in Uran, in ki tudi krožijo okoli planetov, ne štejejo za lune, čeprav so nekatere zaradi svoje velikosti “na meji tega”, da bi lahko bile priznani kot lune.
Tudi med uradno priznanimi lunami obstajajo sporne točke. Na primer: planetarne lune lahko razdelimo v dve skupini: navadne lune, ki so običajno večje in imajo majhne, krožne orbite blizu ekvatorja svojega gostiteljskega planeta; in nepravilne lune, ki so lahko veliko manjše in imajo večje, bolj eliptične orbite okoli svojih gostiteljskih planetov, pa je dejal Edward Ashton, astronom na Inštitutu za astronomijo in astrofiziko Academia Sinica v Tajvanu.
Med priznanimi lunami jih okoli 20 označujejo tudi kot “glavne lune”. To pomeni, da so dovolj velike, da imajo zaobljeno obliko, ki jo povzroča njihova gravitacija, poroča The Planetary Society. Med njimi je tudi Luna.
Koliko je torej lun?
In če zdaj pogledamo v Osončje, lahko ugotovimo, da ima naravne satelite, ki ustrezajo tem pogojem, šest planetov – poleg Zemlje še Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Po podatkih iz Wikipedije je bilo od leta 2022 poleg teh znanih še 447 planetoidov (med njimi na primer Pluton, Eris, Orcus, Makemake), ki imajo naravne satelite.
Največji planet našega osončja Jupiter nima največjega števila lun. Ima jih spoštljivih 95. Že prej omenjene štiri – Io, Evropa, Kalisto in Ganimed – ki jih je odkril Galileo, pa so največje med njimi in še danes nosijo ime Galileieve lune.
Največ znanih lun v osončju ima Saturn. Drugi največji plinasti velikan ima kar 146 znanih lun, vključno s šestimi glavnimi, med katerimi so najbolj znane tri: Titan, Mimas in Enceladusom.
Ledena velikana Uran in Neptun imata 28 oziroma 16 lun, med njima pa sedem večjih.
Tako od planetov z lunami ostaneta še Zemlja z “originalno” Luno in Mars. Ta nosi ime po rimskem bogu vojne, ki ga spremljata dve majhni luni: Fobos (grško: “Strah”) in Deimos (“Groza”). Venera in Merkur nimata naravnih spremljevalcev.
Mednarodna astronomska zveza (IAU) tako uradno priznava 288 planetarnih lun, ki krožijo okoli šestih svetov sončnega sistema, poroča Nasa. Obstaja pa tudi nadaljnjih 473 “satelitov majhnih nebesnih teles” — to so lune pritlikavih planetov in asteroidov, ki jih navaja Nasin laboratorij za reaktivni pogon. Če štejemo obe vrsti, se s tem trenutno (od junija 2024) skupno število naravnih satelitov v našem sončnem sistemu povzpne na 761.
A to še ni vse …
Toda to je verjetno le “vrh ledene gore”, je za Live Science povedal Ashton. Astronomi so samo v zadnjih nekaj letih našli na desetine novih planetarnih lun in satelitov malih nebesnih teles, tehnološki napredek pa bo verjetno pospešil hitrost, s katero bodo lahko v prihodnjih letih opazili več, je dodal. Od začetka leta 2023 so našli vsaj 62 novih psevdolun okoli Saturna in 12 novih Jupitrovih lun, nekaj Neptunovih in eno Uranovo. O enem od odkritij smo poročali tudi mi.
Poleg tega se lahko zgodi, da v Osončju najdemo tudi še neodkrite planete. Pisali smo že, da se astronomi že dolgo trudijo odkriti izmuzljivi deveti planet, hipotetični velikanski planet, ki se lahko skriva v oddaljenih predelih sončnega sistema. Če ta planet res obstaja, so raziskovalci že domnevali, da bi ga lahko obkrožalo več lun.
Astronomi ugotavljajo še, da utegne Osončje biti tudi domovanje svetov, ki so sem “prijadrali” iz medzvezdnega prostora, in tudi ti lahko imajo svoje satelite.
Tu so še asteroidi, ki imajo prav tako lahko svoje lune, nekateri celo več, a so te izjemno drobne. Pri vsem tem že asteroide težko vidimo, koliko jih je, pa tako ali tako ne vemo.
Tako lahko pričakujemo, da bodo v prihodnosti astronomi odkrili ne le na desetine, ampak na stotine, če ne na tisoče manjših ali večjih lun, ki krožijo okoli svojih vesoljskih sosedov. Mogoče pa njihovega pravega števila tudi nikoli ne bomo vedeli.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje