Menu Item
Prva fotografija črne luknje v središču naše galaksije ne kaže njene prave podobe, meni skupina znanstvenikov.
10. aprila 2019 so astronomi in astrofiziki svetu razkrili prvo fotografijo črne luknje, verjetno najbolj skrivnostnega in domišljijo vznemirjujočega objekta v vesolju.
Čeprav so obstoj črnih lukenj v vesolju z merjenji in opazovanji potrdili že nekaj desetletij pred tem, njene fotografije do takrat še ni posnel nihče. Fotografijo črne luknje (pravzaprav njenega dogodkovnega obzorja) v središču galaksije M 87 so naredili že leta 2017, vendar so jo objavili šele čez dve leti. Tako dolgo je namreč trajalo, da so sliko sestavili in “zloščili”, saj je fotografiranje tako oddaljenega objekta tehnično izjemno zahtevno – za posnetek so uporabili več radijskih teleskopov na različnih krajih našega planeta, za ustvarjanje končne fotografije pa so morali ustvariti sofisticirano in posebno programsko opremo.
Velika nagrada je prišla tri leta kasneje
Kljub veselju nad dosežkom pa fotografija črne luknje M 87 ni bila “glavna nagrada”, po kateri so hlepeli preučevalci vesolja – je pa odprla pot do nje.
Znanstveniki so znanje, pridobljeno pri fotografiranju M 87, uporabili za fotografiranje tistega, kar so resnično želeli – črne luknje v središču naše galaksije. A so morali počakati še naslednja tri leta.
12. maja 2022 je svet obšla nova fotografija črne luknje, velikega supermasivnega objekta v središču naše galaksije Rimske ceste, imenovanega Strelec A* (angleško: Sagittarius A*). To je “naša” črna luknja, okoli katere se vrti celotna naša galaksija, s Soncem in Zemljo vred.
Obe fotografiji črnih lukenj, M 87 in Strelca A*, sta si podobni.
Spominjata na nekakšen žareč ameriški krof (angleško: donut) ali prstan.
Kot rečeno, v resnici ne gre za sliko same črne luknje, saj je črno luknjo nemogoče videti, ker iz nje ne izhaja nobena svetloba. Žareča struktura je akrecijski disk, ogromna količina razžarjene snovi, ki z veliko hitrostjo kroži okoli črne luknje, katere senco vidimo kot “temno liso” v notranjosti diska. Rob lise medtem predstavlja “horizont dogodkov”, območje, kjer gravitaciji črne luknje ne more pobegniti nič več, niti svetloba.
Ustvarjanje posnetka “naše” črne luknje je bilo še težavnejše kot tisto pri M 87. Okolje v središču naše galaksije je namreč izjemno dinamično, poleg tega pa pogled z Zemlje proti središču galaksije zastira množica medzvezdnega prahu. Tudi za ta posnetek so morali združiti moči več radijskih teleskopov, ki so, povedano preprosto, skupaj ustvarili “teleskop, velik kot Zemlja”. Mrežo teh teleskopov so poimenovali EHT (Event Horizont Telescope).
To je omogočilo nastanek slike veliko višje ločljivosti, kot bi bilo mogoče z enim samim instrumentom. A kljub temu so morali sliko “očistiti”. Za to so uporabili najmodernejšo računalniško opremo in tudi to je terjalo kar nekaj časa. Vendar je bil na koncu trud poplačan. Znanstveniki in navdušenci nad znanostjo in/ali vesoljem so bili upravičeno očarani.
Prstan ne bi smel biti tako “lepo okrogel”
Zdaj pa nova študija trdi, da slika Strelca A* ni pravilna, piše portal ILF Science. “Prstan” sploh ne bi smel biti tako “lepo okrogel”, je dejala skupina znanstvenikov, ki je preučila fotografijo in jo primerjala s svojimi izsledki.
Kot so zapisali, je akrecijski disk Strelca A* v resnici razpotegnjen. “Naša slika je nekoliko bolj podolgovata v smeri vzhod-zahod, vzhodna polovica pa je svetlejša od zahodne. Menimo, da takšen izgled pomeni, da se akrecijski disk, ki obdaja črno luknjo, vrti s približno 60 odstotki svetlobne hitrosti,” je v izjavi povedal glavni avtor raziskave, docent Mijoši Makoto z japonskega nacionalnega astronomskega observatorija.
Kako je torej mogoče, da je Strelec A* na svoji prvi fotografiji tako lepo “prstanast”?
Mijoši Makoto odgovarja, da se je to zgodilo zaradi napak med slikovno analizo (“čiščenjem”) slike. “Domnevamo, da je slika obroča nastala zaradi napak med slikovno analizo EHT in ne prikazuje dejanske astronomske strukture,” je dejal v izjavi. Njegova ekipa je namreč ponovno analizirala podatke iz mreže teleskopov, vključenih v EHT, in našla drugačen odgovor.
Hkrati avtorji priznavajo, da je mogoče, da tudi njihova študija ne kaže čisto prave slike Strelca A*. Za natančnejšo in jasnejšo obliko Strelca A* bodo, po njihovih besedah, potrebna nova opazovanja.
Študija je objavljena v reviji Monthly Notices of the Royal Astronomical Society.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje