Menu Item
Letos obeležujemo 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Vlada je tako na pobudo Ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja (Ravnikarjevo leto) in pisatelja Ivana Tavčarja (Tavčarjevo leto), ki je umrl pred 100 leti. Ravnikar je s študijem arhitekture začel na Dunaju in ga nadaljeval v Ljubljani pri arhitektu Jožetu Plečniku. Njegov najožji sodelavec je bil še dve leti po diplomi. Zanimanje za tedanjo umetnost ga je vodilo v Pariz, v atelje pionirja Le Corbusiera.
Edvard Ravnikar se je rodil 4. decembra 1907 na Dolenjskem v Novem mestu. Njegov oče Josip je bil trgovec, mati Marija je bila gospodinja. V Ljubljani je obiskoval deško šolo ter državno realko, ki jo je končal leta 1926. Med letoma 1926 in 1930 je študiral arhitekturo na tehnični visoki šoli na Dunaju. Študij je končal v Ljubljani leta 1935 pri profesorju in mentorju Jožetu Plečniku. Že pred koncem študija je začel sodelovati na gradbenih natečajih. Kot mladi arhitekt je sodeloval pri realizaciji Narodne in univerzitetne knjižnice mojstra Plečnika. Leta 1939 je pet mesecev delal v pariškem biroju velikega in slavnega arhitekta Le Corbusiera skupaj s še nekaterimi drugimi znanja željnimi slovenskimi in jugoslovanskimi arhitekti.
OF in partizanske publikacije
Med drugo svetovno vojno in italijansko okupacijo Ljubljane je bil sodelavec OF, oktobra 1942 je bil zaradi ovadbe aretiran ter zaprt v Italiji. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je na skrivaj prišel v Ljubljano in kot ilegalec dočakal konec vojne. V času vojne je izdelal vrsto grafičnih osnutkov za partizanske publikacije, plakate in denarne bone. Na njegovo pobudo je postala risba Triglava simbol osvobodilne fronte slovenskega naroda. Ravnikar je po vojni postal eden vodilnih slovenskih arhitektov ter bil med tistimi, ki so prevzeli vodenje šole za arhitekturo v Ljubljani. Aprila 1946 je, na predlog prav tako velikega slovenskega arhitekta prof. Ivana Vurnika, postal izredni profesor na oddelku za arhitekturo TVŠ v Ljubljani.
Eden zadnjih univerzalnih arhitektov v Sloveniji
Bil je zagovornik modernizma, danes pa velja za enega zadnjih univerzalnih arhitektov pri nas. Loteval se je vseh nalog arhitekta in urbanista, o njih razglabljal v strokovnih traktatih, si prizadeval za reformo in posodobitev ljubljanske arhitekturne šole ter poskušal spodbuditi tudi razvoj slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Uspelo mu je znotraj jugoslovanskega arhitekturnega prizorišča ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole. Na univerzi je kot profesor ostal do leta 1980. Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Aktiven je bil do svoje smrti. Umrl je v 85. letu starosti zaradi nesrečnega padca med dopustovanjem v počitniški hiši na Crvenem vrhu pri Savudriji. Nekaj ur zatem je – 23. avgusta 1993 – umrl v kliničnem centru v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskem pokopališču Žale.
Dela arhitekta Edvarda Ravnikarja v Ljubljani
Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani (1937 – 1939).
Bencinski servis Petrol na Tivolski (1969). Nadstrešnico, ki prekriva črpalno ploščad servisa, je oblikoval kot zaporedje treh betonskih ”dežnikov”.
Moderna galerija (1939-1951) – Zasnova galerije sledi klasičnemu izročilu Plečnika: stavba je osno simetrična in ima zvišan osrednji kubus, v katerem je glavna razstavna dvorana.
Stavba Ljudske pravice (1961), imenovana Kanarček, je oblikovana kot preprost podolgovat blok, za katerega je značilna lahka montažna fasada iz rumene plastike.
Tlorisno tristrani stolpnici TR2 in TR3 (1976), v osi simbolnih ljubljanskih vrat, v obliki značilni za tedanji strukturalizem.
Maximarket (1975) Fasada veleblagovnice je razgibana; polne segmente iz kamnitih plošč prekinjajo poglobljeni vertikalni zastekljeni pasovi, ki v notranji prostor prinašajo dnevno svetlobo.
Cankarjev dom (1983) – Stavbno telo je oblikovano razgibano, sledeč prostorski organizaciji notranjosti. Enotni fasadni ovoj iz belih marmornih plošč daje stavbi umirjen in homogen videz.
Ferentovi bloki (1975) Nad nivo ulice dvignjena enota ob Slovenski razkriva ostanke rimske Emone. Manj znano dejstvo je, da je na delu današnje soseske Ferantov vrt nekoč stala Plečnikova rojstna hiša, in sicer na robu nekdanjega rimskega foruma ter nedaleč od bazilike. Ravnikar je na križišče Slovenske ceste z Gregorčičevo ulico ob zasnovi takrat novega mestnega tkiva v njegov spomin postavil steber.
Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: Blok je nekoliko dvignjen nad tlemi in počiva na ožjem pritličnem podstavku, ki ga označujejo trikotni ”kapiteli”.
Zanimivosti
- Ravnikarjeva univerzalna arhitektura je neobičajna avtorska sinteza, ki črpa iz Plečnikovega lokalno obarvanega klasicizma, Le Corbusierjevega brutalizma in ljudske arhitekture pa tudi antičnih in drugih vzorov, od Skandinavije do Japonske.
- Zaradi nerazumevanja, nepripravljenosti na radikalne spremembe pa tudi zaradi zavisti njegove pobude niso bile vedno dobro sprejete.
- Urbanistični načrt Nove Gorice je bil zasnovan kot mreža, ki so jo začeli graditi leta 1947. Ravnikarjev urbanistični načrt nikoli ni bil izveden v celotnem obsegu, saj so ga politično umaknili iz projekta leta 1950.
- Nedvomni vrh mednarodne odmevnosti je bil njegov natečajni prispevek v letu 1964 za ureditev umetnega otoka Tronchetto v Benetkah, za katerega je dobil prvo nagrado Ex aequo. Žal nagrajenega projekta, tako kot številne druge nagrajene Ravnikarjeve projekte, niso nikoli dokončali.
- V Kranju je postavil palačo Mestne občine, banko na Slovenskem trgu, hotel Creina ter Veleblagovnico Globus, ki je danes knjižnica.
- Ravnikar o Ljubljani: O Ljubljani imamo predstave, ki niso vedno enake. Sami si želimo hrupnega velemesta z močnim prometom in gosto, visoko zazidavo. Tujci, ki prihajajo k nam, nam odpirajo oči za njeno manjše merilo, mir, bujno zelenje, lepo tradicionalno arhitekturo, ki je številna mesta nimajo. Ti vidijo tudi okolico z majhnimi mesti in gosto mrežo zanimivih in lepih krajev v izredno lepi pokrajini s svežim zelenjem, bistrimi vodami, zanimivimi cestami in kulturnim prebivalstvom. Kako naj torej bo? Prav bi bila srednja mera. Ljubljana rabi nedvomno več mestnega, boljši promet, višji stanovanjski standard, še mnogo več javnih zgradb vsake vrste, obenem pa ne bi smeli žrtvovati neštetih kvalitet, ki so vedno bolj vidne in dragocene.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
