Mesto, v katerem vsi prebivalci živijo v isti stavbi s 196 stanovanji

Peter Santenello/YOUTUBE

Prebivalci mesta Whittier na Aljaski se v službo in trgovino vozijo z dvigalom. Menda nekateri že leta niso stopili iz stavbe, v kateri živijo.

Nekoč je bil edini način, da ste prišli do mesta Whittier na jugozahodu Aljaske, z ladjo ali vlakom, pa še to le takrat, ko je to dopuščalo vreme. Ko pa so obnovili železniški predor iz druge svetovne vojne, so lahko prebivalci in obiskovalci do tega nenavadnega kraja prišli tudi z avtomobilom, piše punkufer.hr.

Klavstrofobična vožnja skozi predor za obiskovalce in osvobajajoča za prebivalce je močno olajšala življenje v Whittierju. Kdor želi potovati skozi predor, mora pot dobro načrtovati, saj se smeri prehoda menjajo vsako uro. Tisti, ki se želijo vrniti v mesto, morajo to storiti do 22.30. Ljudje, ki spijo v avtomobilih nedaleč od predora, ker so zamudili zadnji prehod, so tam namreč pogost pojav.

Ob izbruhu pandemije so se prebivalci znašli še v večji izolaciji, saj so v mesto lahko vstopili le stanovalci, njihovi najbližji sorodniki in zaposleni v tamkajšnjih podjetjih.

To nenavadno mesto zaznamujejo tudi neusmiljene padavine. Letno povprečno zapade kar 6,7 metra snega. Ko sneži, stanovalcem ni treba zapustiti stavbe, v kateri živijo. Ob vsem tem ne preseneča, da imajo številni stanovalci tudi majice z napisom “Ujetnik Whittierja”.

V betonski stavbi iz obdobja hladne vojne so stanovanja, bolnišnica, mestna uprava in šola. 14-nadstropna zgradba Begich Towers Incorporated s 196 stanovanji, znana preprosto kot BTI, se zdi kot fatamorgana v Whittierjevi zasneženi pokrajini. BTI je vsako leto šest mesecev izpostavljen dežju, ki mu sledi šest mesecev snega, in vetrovom, ki pihajo s hitrostjo 130 kilometrov na uro.

Znotraj je BTI videti kot katerikoli stanovanjski kompleks v velikem mestu. Če pa se odpravite na sprehod, ne boste našli veliko vsebin. Vožnja na delo med prometno konico v Whittierju pomeni ustavljanje z dvigalom v vsakem nadstropju. A tudi ko je mrzlo, lahko zaposleni v službi nosijo sandale. Starši se pred prihodom na delovno mesto spustijo v kletne prostore, da otroke skozi bunkerju podoben prehod odpeljejo v šolo. V kompleksu so tudi trgovine, restavracije, pošta, knjižnica in cerkev.

Govori se, da nekateri ljudje tedne, mesece, morda celo leta niso stopili iz BTI. Prebivalci stavbe, torej mesta, so kot ena velika disfunkcionalna družina, v kateri vsak ve skoraj vse o vsakem.

Nekateri ljudje so prišli na to osamljeno območje iz oddaljenih krajev, da bi začeli znova in zaslužili denar. Če niso želeli, da jih kdo najde, bi se zlahka skrili pred preostalim svetom v BTI.

“Ko sem prvič prišla iz predora, sem bila prestrašena. Mesto je bilo videti kot iz grozljivke,” je Brenda Tolman povedala za CNN o Whittierju, znanem tudi kot “mesto z eno streho”, v katerem živi približno 200 ljudi.

Čeprav se zdi nenavadno, so se prebivalci Whittierja sprijaznili z naravo, ki kroji njihova življenja. In za srečo v tem nenavadnem mestu je zelo pomembno, da so prebivalci v miru sami s seboj, saj lahko drugače njihovo življenje postane zelo tesnobno. Kako je to videti, si oglejte v videu.