Zasedbi Faith No More in Mr. Bungle sta zaradi slabega duševnega zdravja frontmana Mika Pattona odpovedali napovedane koncerte po Ameriki.

53-letni Patton, v glasbenih krogih znan kot deloholik, ki redno izvaja več projektov hkrati, je na družbenih omrežjih delil objavo, v kateri je oboževalcem oznanil slabo novico: “Žal mi je, vendar zaradi težav z duševnim zdravjem ne bom nastopil na načrtovanih koncertih Faith No More in Mr. Bungle.”

Nadaljeval je: “Imam težave, ki so se med pandemijo poslabšale in mi trenutno predstavljajo velik izziv. Zaradi počutja od sebe ne morem dati tistega, kar bi želel, nočem pa dati nič manj od 100 odstotkov. Žal mi je zaradi oboževalcev, in upam, da bom vse kmalu nadoknadil,” je sklenil in dodal, da člani zasedb podpirajo njegovo odločitev.

View this post on Instagram

A post shared by Mike Patton (@officialmikepatton)

Izlivi podpore glasbene družine in oboževalcev

Na uradnih profilih Faith No More – to bi morala biti njihova prva ameriška turneja po petih letih premora – so objavili nagovor članov skupine oboževalcem in poudarili, da jim je to še posebej težko zapisati, ker so zadnje mesece trdo delali, da bi bili spet v vrhunski formi. Na člane ekipe gledajo kot na družino, in zdaj njihov član potrebuje pomoč, pravijo. Prepričani so, da bi Mika koncerti dodatno obremenili, več pa jim pomeni v vlogi brata kot pevca. Izrazili so mu stoodstotno podporo in pozvali tudi oboževalce, naj jim sledijo.

Pod novico o odpovedi koncertov je bilo komentiranje onemogočeno, a so nato na drugih objavah pevčevega uradnega profila kar deževali izrazi podpore oboževalcev. Nekateri so zapisali, da jim je prav glasba Faith No More pomagala prebroditi številne temne trenutke in da Miku pošiljajo dobre misli, drugi so izpostavili pomembnost odkritega pogovarjanja o duševnem zdravju ter Pattonu čestitali za pogum in iskrenost, še posebej ker je znan po skrbnem varovanju zasebnosti.

Šest oktav v grlu rockovskega posebneža

Mike Patton je gotovo eden najprepoznavnejših glasov alternativnega rocka z izjemnim vokalnim razponom – menda obsega kar neverjetnih šest oktav – in obvladovanjem različnih pevskih tehnik. S svojim delom je vplival tudi na številne glasbenike mlajših generacij, sam pa je dejaven v več zasedbah, poleg omenjenih so to (bile) še Tomahawk, Fantômas, Peeping Tom …

Glasni kritik pogoltnosti mainstream glasbene industrije je večkrat sodeloval z uglednimi stanovskimi kolegi onkraj meja popa, denimo z džezovskim saksofonistom Johnom Zornom in klasičnim violinistom Eyvindom Kangom. Leta 1999 je soustanovil založbo Ipecac Recordings in se večkrat preizkusil tudi v vlogi producenta.

Po poroki z italijansko umetnico Cristino Zuccatosta sredi 90. let je veliko časa preživel v Italiji in se navdušil nad italijanskim jezikom in kulturo, predvsem nad popularno glasbo iz sredine 20. stoletja, pa tudi nad nogometom in kulinariko – v povezavi z zadnjo temo je posnel tudi eksperimentalno ploščo Pranzo Oltranzista, širšemu občinstvu bolj dostopna pa je Mondo Cane, na kateri je ponudil svojo interpretacijo italijanskih “šlagerjev” – musice leggere iz 50. in 60. let.