Na obisku v Vientianu, najmlajši komunistični prestolnici na svetu

"Ne, ni Tajska, je pa zraven. Ne, ni Kitajska, a je blizu." Adita Kitikun, državljan Laosa, ki je odraščal v ZDA, je teh vprašanj vajen. Njegova domovina je pogosto spregledana, stisnjena med glasne in velike sosede. Prav skromna podoba je lahko največja prednost prestolnice. A prav ta neopaznost je morda njen največji čar.

Vientiane, mesto z 850.000 prebivalci, ki leži ob lenobnem toku reke Mekong, te dni obeležuje pomembni mejnik, 50 let, odkar je postalo središče Ljudske demokratične republike Laos. Je najmlajša in verjetno najbolj sproščena komunistična prestolnica na svetu.

V nasprotju z dinamičnim Bangkokom ali bleščečim Hanojem Vientiane ponuja popolnoma drugačno izkušnjo. To je prestolnica brez visokih stolpnic, kjer je javni promet še nerazvit, letališče pa tako majhno, da ima zgolj šest izhodov.

Prva stvar, ki obiskovalca udari v obraz, je vročina. Življenje se tu odvija počasi. Domačini mestu pravijo kar "Vien", ulice so polne brnečih motorjev, ki švigajo mimo budističnih svetišč in nizkih vladnih zgradb v brutalističnem slogu. Ko sonce zaide, parki oživijo, ljudje se zberejo na nizkih plastičnih stolih, uživajo v jedeh z žara in pijejo znameniti Beerlao.

A ta zaspana podoba se počasi spreminja. Čeprav so zahodne blagovne znamke redkost, so zbiratelji na spletu ponoreli za skodelicami iz prvih Starbucks kavarn v mestu, vrata pa je odprl tudi prvi hotel verige Hilton. Še večjo spremembo je prinesla infrastruktura, s kitajskim kapitalom zgrajena hitra železnica je pravo revolucijo povzročila v turizmu.

Vožnja do severnega bisera, mesta Luang Prabang, ki je prej po zavitih cestah trajala ves dan, je zdaj opravljena v pičlih dveh urah. Vlak, ki prihaja iz kitajske province Junan, v državo vozi vse več kitajskih turistov.

Luang Prabang je nekdanja kraljeva prestolnica na severu države, ki je pod zaščito Unesca. Mesto je zaradi svojih čudovitih, dobro ohranjenih francoskih kolonialnih zgradb že dolgo glavni adut države.

Beg in vrnitev

Visoka inflacija in šibka valuta sta močan udarec za prebivalstvo, ki se še vedno pobira po pandemiji in nedavnem tragičnem incidentu z zastrupitvijo turistov v Vang Viengu. Številni mladi s trebuhom za kruhom odhajajo na Tajsko, kjer zaradi podobnosti jezika zlahka najdejo službo.

Vendar obstaja tudi druga plat zgodbe. Izobraženci in umetniki, kot je Aditta ali filmski ustvarjalec Kiyé Simon Luang, se vračajo iz tujine. Prepoznavajo potencial mesta, ki ponuja varno, prijetno in ustvarjalno okolje. "Visoko izobraženi kader ostaja tukaj in je izjemno iskan," pravi Aditta, ki v Vientianu vidi idealen kraj za vzgojo otrok.

Leta 2025 je državo obiskalo približno tri milijone turistov, medtem ko jih je Tajsko obiskalo 32 milijonov. Laos si je zastavil cilj pet milijonov turistov letno.