Od novih pogonskih sistemov, elektronskih pripomočkov za voznika in varnostnih dodatkov, pa do drznih potez v zunanjem oblikovanju. Izbrskali smo nekaj najbolj drznih in ponesrečenih konceptov avtomobilov, ki nikoli niso zapeljali na cesto.
Praktično od začetka razvoja avtomobilizma so oblikovalci in inženirji poskušali napovedati prihodnost. Izdelovali so prototipe in oblikovne študije, s katerimi so želeli pokazati, kakšna bi lahko bila avtomobilska prihodnost.
Volvo Venus Bilo (1933)
Ko je bila avtomobil prvič predstavljen, je bil tako radikalen, da Volvo ni želel priznati sodelovanja pri projektu. Šele veliko let kasneje so iz podjetja sporočili, da so financirali projekt razvoja modela Venus Bilo.
Chrysler Thunderbolt (1940)
Čeprav Chrysler Thunderbolt ni bil majhen avtomobil, je lahko sprejel le dve osebi. Prostor na zadnji klopi je namreč zasedla zložljiva trdna streha, za njo pa je bil prtljažni prostor. Prijel se ga je vzdevek “avtomobil na gumb”, saj so se streha, okna in žarometi nastavljali elektronsko. Skupno so izdelali šest primerkov, vsi pa so imeli različno opremo in so jih uporabljali na razstavah po ZDA.
Ford Maxima (1954)
Ford Maxima je zasnoval Alex Tremulis. Šlo je za trivaljni avtomobil, ki naj bi ga poganjal reaktivni motor. Ta bi lahko dosegel končno hitrost 805 kilometrov na uro. Njegova pot nikoli ni našla mesta v serijski proizvodnji, saj je bil preveč radikalen. Vseeno pa je navdihnil Craiga Breedlova, ki je po njem prevzel nekatere oblikovne elemente, ko je sestavljal svoje vozilo za doseganje svetovnega rekorda v hitrosti po kopnem.
Ford La Tosca (1955)
Ford La Tosca je bilo mogoče upravljati preko daljinskega upravljalnika na razdalji ene milje (približno 1,6 kilometra). Oblikoval ga je Alex Tremulis, ki je ustvaril tudi Tucker 48 ‘Torpedo’. La Tosca je imela plavuti na sprednjem in zadnjem delu ter značilen koncept iz dobe reaktivnih letal, s svojo kupolo iz pleksistekla nad kabino.
Ford Levacar Mach 1 (1958)
Mach 1 lahko razumemo kot prednika Renault Twizy-ja – ali pa je morda njegov naslednik, daleč v prihodnosti? Kakorkoli že, enosed Levacar naj bi plaval na blazini zraka, nekaj centimetrov nad tlemi. Po načrtih bi ga moral poganjati turboreaktivni motor, ki bi lahko dosegel tudi več kot 800 kilometrov na uro. To bi bilo zastrašujoče že na dirkališču, kaj šele na cesti.
GM X Stiletto (1964)
Nekdo je očitno poskrbel za ščepec provokacije, ko je naročil razvoj tega vozila – super drsečega športnega avtomobila z imenom Stiletto. Imel je kar nekaj modernih orodij – klimatizirano kabino, volan z variabilnim razmerjem, ki je deloval s pomočjo električnih motorjev, kamero za vzvratni pogled in zunanje ultrazvočne senzorje.
Mazda EX-005 (1970)
EX-005 je bil zasnovan kot mestno vozilo za štiri osebe. V notranjosti ni ponujal velikega udobja, saj so bili sedeži izdelani iz trde plastike. Tudi zaščita pred vremenskimi vplivi je bila neznatna, na visokem nivoju pa ni bila niti varnost. Kljub temu je bil rotacijski/električni hibridni pogon napoved prihodnosti, čeprav je bil omenjeni koncept vozila le slepa ulica.
Citroën Karin (1980)
Karin je na prvi pogled spominjal na priljubljeno švicarsko čokolado Toblerone. Predvsem zaradi trikotne zasnove kabine. Voznik je sedel na sredini kabine, za njim pa sta bila na levi in desni strani še sedeža za sovoznika.
Italdesign Machimoto (1986)
Machimoto, križanec med avtomobilom in motorjem, je bil ustvarjen z mislijo poceni prevoza ljudi na delo. V njem se je lahko prevažalo do devet oseb. Na varnost niso kaj posebno mislili.
Renault Racoon (1993)
Renault je v 80. in 90. letih prejšnjega tisočletja proizvedel več konceptnih avtomobilov, ki so poželi začudene poglede. Mednje zagotovo sodi tudi njihov poizkus z imenom Rakun. V njem so trije sedeži, francoska avtomobilska znamka pa je zagotavljala, da je avtomobil vodoodporen. Odporen je bil tudi proti ognju in imel nastavljivo višino podvozja.
Motor V6 s 266 konjskimi močmi iz modela Safrane je poganjal vsa štiri kolesa preko šeststopenjskega menjalnika.
Honda Fuya-Jo (1999)
Fuya-jo je bil predstavljen na avtomobilskem salonu v Tokiu leta 1999. Deloval je kot križanec med oklepnim vozilom in nakupovalnim vozičkom, izstopala pa sta majhna kabina in mini kolesa. Mnogi so se spraševali, ali so primerek ukradli iz Lego trgovine.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!