Najhitrejše zvezde v vesolju morda "pilotirajo" Nezemljani, meni raziskovalec

Ljubiteljski znanstveniki so odkrili neznano nebesno telo. Navdušilo jih je zaradi svoje majhne mase in velike hitrosti. Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)

Razvite vesoljske civilizacije morda potujejo po vesolju kar s svojimi zvezdami, meni belgijski raziskovalec. Morda smo kakšno že opazili.

Ko pomislimo na potovanje po vesolju, največkrat mislimo na rakete in vesoljske ladje, kakršne vidimo v znanstvenofantastičnih filmih ali stripih.

Po navadi imajo ta plovila tudi nekakšen pogon, ki jim omogoča, da se po medzvezdnem prostranstvu gibljejo z izjemno velikimi hitrostmi, ki včasih presegajo tudi svetlobno hitrost, ali pa za “skakanje” po vesolju uporabljajo vesoljske črvine, črne luknje in druge hipotetične ali celo popolnoma izmišljene načine.

Človeška civilizacija je od medzvezdnega potovanja morda oddaljena še stoletja. To pa ni razlog, da o načinih ne bi mogli razmišljati. Ena od (trenutno tehnološko povsem neizvedljivih) možnosti je, da bi po vesolju potovali kar s celim planetom ali celo sončnim sistemom. To sicer dejansko že počnemo – za to je poskrbela narava –, ampak vplivati na to potovanje ali celo “pilotirati” enega ali drugega pa zaenkrat še ne znamo in ne zmoremo.

Morda pa to zmore in zna kakšna napredna vesoljska civilizacija – če seveda obstaja. S to možnostjo se v članku, objavljenem na portalu arxiv.org, ukvarja Clement Vidal, filozof in raziskovalec na bruseljski univerzi Vrije.

Zakaj bi se tehnološko napredne civilizacije sploh odločile za takšno potovanje? Razlogi bi lahko bili številni, piše Vidal. Morda bi se morale izogniti bližajoči se supernovi. Morda bi morale iskati nove naravne vire. Ali pa bi se preprosto želele podati na raziskovanje vesolja.

Najboljši kandidati so binarni sistemi

Vidal tako predlaga način, kako bi se lahko tuje civilizacije skupaj s svojo zvezdo odpravile na načrtovano pot po vesolju.

Večina zvezd, ki jih vidimo, ni osamljenih, ampak pripada dvojnim (ali binarnim) sistemom – torej takšnim, kjer dve zvezdi krožita ena okoli druge. Prav ti sistemi bi po Vidalovem mnenju bili najbolj pripravni za potovanje po vesoljskih prostranstvih.

“Dvojni sistemi imajo v primerjavi s posameznimi zvezdami številne prednosti,” je zapisal Vidal v svojem članku, ki še ni bil recenziran ali objavljen v znanstveni reviji. Zvezda, ki spremlja matično zvezdo civilizacije, bi lahko služila kot nekakšen “motor”. Če bi to zvezdo lahko nekako usmerili, da bi sevala ali izhlapevala le v eno smer, bi to lahko poganjalo tako spremljevalko kot matično zvezdo, ki sta gravitacijsko povezani, z njima pa seveda vse planete, ki spadajo v njun sistem. Kot posebej obetaven bi lahko bil dvojni sistem z milisekundnim pulzarjem in spremljevalko z zelo nizko maso.

Tuje civilizacije pa bi morale najti način za izmet materiala iz zvezde. Vidal predlaga, da bi to lahko dosegli z asimetričnimi magnetnimi polji ali z napravo, ki povzroča neenakomerno segrevanje na površini zvezde. Ne glede na metodo bi bil cilj ta, da zvezda izloči več materiala v eno smer kot v drugo. To bi ustvarilo potisk, ki bi dvojni sistem potisnil v nasprotno smer, je pojasnil Vidal.

V svojem članku je uporabil model, ki vključuje nevtronsko zvezdo z nizko masivno zvezdo, ki jo tesno obkroža. Ta konfiguracija omogoča največjo prilagodljivost pri usmerjanju in pospeševanju.

Če bi civilizacija postavila tovrstno napravo na ali blizu nevtronske zvezde, kjer močna gravitacija ponuja vir energije, bi lahko sistem usmerjali tako, da bi napravo vklapljali in izklapljali v pravih trenutkih. Na primer: če bi napravo aktivirali le na točno določenem delu orbite, bi sistem usmerili v eno smer. Če bi napravo pustili aktivirano dlje časa, bi lahko prilagodili smer gibanja v katero koli smer vzdolž orbitalne ravnine. Lahko pa bi zvezdni sistem usmerjali tudi v nove, z orbito neskladne smeri, še meni Vidal in tudi za to ponudi rešitev.

Dve “kandidatki” med superhitrimi zvezdami, ki zaslužita pozornost

Seveda so tovrstne rešitve z našo tehnologijo trenutno nedosegljive.

So pa astronomi že raziskovali, ali bi lahko Nezemljani bili vzrok, da se po vesolju premikajo tako imenovane hiperhitre zvezde – o odkritju ene takih smo poročali tudi mi –, a trenutno znani kandidati ne kažejo nobenih znakov umetnega vpliva, piše portal Live Science.

Presenetljivo pa je, da v vesolju res obstajajo sistemi, ki ustrezajo lastnostim, ki jih v svojem članku predvideva Vidal.

Avtor omenja pulzarja PSR J0610-2100 in PSR J2043+1711. Slednji ima spremljevalko, verjetno helijevo belo pritlikavko. Nedavne študije pa so pokazale nenavadno pospeševanje sistema, ki odstopa od pričakovanih vrednosti glede na modele galaktičnega potenciala. To pospeševanje je preveliko, da bi ga lahko pojasnili z znanimi galaktičnimi učinki, kar nakazuje na možnost prisotnosti tretjega telesa v sistemu ali bližnjega srečanja z drugo zvezdo, so zapisali raziskovalci v prav tako še necenzurirani študiji.

Kljub temu pa jo je Vidal omenil tudi v svoji. In čeprav je malo verjetno, da bi bila hitrost oziroma pospešek omenjenih zvezd posledica vesoljske tehnologije, sta po Vidalovih zaključkih vredni nadaljnjega raziskovanja – vsaj dokler še obstajata.