Menu Item
Če bi narava želela, bi lahko ustvarila še zmaja, ki bruha ogenj. Z gorivom ptice, uplinjačem kot pri hrošču ter iskro jegulje bi se namreč ta lahko razvil.
Bi lahko zmaji, ki bruhajo ogenj, resnično obstajali? To se je vprašal profesor znanstvene komunikacije in kemije na Univerzi v Hullu, Mark Lorch.
Natančneje, vprašal se je: “Če bi obstajali, katere biološke mehanizme in kemične reakcije iz resničnega sveta bi ‘zmaji’ potrebovali za to, da bi bruhali ogenj?” Ugotovil je, da vsi ti mehanizmi v naravi obstajajo.
Za ogenj so namreč potrebne tri stvari: gorivo, vir energije, ki ogenj sproži, in snov, ki vzdržuje gorenje. In najdemo jih pri galebu podobni ptici, eni vrsti hrošča in jegulji.
Gorivo, kot ga proizvaja viharnik
Eden od kandidatov za gorivo je metan, ki ga živali (in ljudje) proizvajamo s prebavo. A zmaji bi ga potrebovali res veliko in imeti bi morali ogromno črevesje, da bi lahko z bruhanjem ognja naredili “pravo” škodo.
Druga možnost bi bila etanol. A tudi tega bi težko skladiščili. Zato bi bil po mnenju kemika najprimernejša oljnata snov. In eno od živih bitij, ki pri presnovi proizvaja energetsko dovolj bogato olje, je ledni viharnik, galebu podobna ptica severnih krajev.
V želodcu proizvaja olje, ki ga izbruha in z njim hrani mladiče. To olje služi tudi za odvračanje sovražnikov. Ko je ogrožen, galeb bruha lepljivo, smrdljivo olje proti sovražniku. K sreči viharniki še niso razvili načina za vžig svojega bruhanja, je zapisal Lorch.
Vir goriva torej imamo. Zdaj potrebujemo oksidant, ki bo ogenj vzdrževal.
Uplinjač kot pri hrošču
Glede na razmere v naravi bi to lahko bil kisik. Za učinkovit ogenj, ki lahko topi železo, pa bi moral biti dobro zmešan z gorivom. Zmaj bi lahko črpal iz kemije, ki jo uporablja ena vrsta hrošča, znana kot prasketač.
Ta žuželka je razvila rezervoarje, prilagojene za shranjevanje vodikovega peroksida. Ko je ogrožen, potisne vodikov peroksid v preddverje rezervoarja, ki vsebuje encime, ti pa vodikov peroksid hitro razgradijo v vodo in kisik. Pri tej reakciji se v okolico sprošča veliko energije, to reakcijo uporabljajo celo pri raketnem pogonu.
Vse, kar bi zmaj še potreboval, je nekakšen biološki ekvivalent uplinjača bencinskega motorja, ki bi zmešal olje s kisikom in ustvaril eksplozivno mešanico. Za nameček bi goreča mešanica verjetno tvorila fino meglico oljnih kapljic (aerosol), ki bi se še bolje vžgale. Zdaj potrebujemo samo še “iskro”, ki bi to mešanico prižgala.
Iskra kot pri jegulji
Tudi za to v živalskem svetu že obstaja primeren mehanizem, meni Lorch. Vrsta jegulj na primer lahko ustvari kratke električne impulze z napetostjo do 600 voltov. To je dovolj, da lahko v majhni zračni reži ustvarijo iskro.
Če bi zmaji imeli takšen sistem v ustih, bi lahko z njo prižgali visokotlačni curek z mešanico olja in kisika. Ampak na vso srečo narava tovrstne kombinacije še ni ustvarila pri nobenem živem bitju.
Zmaja (ali kakšne druge živali), ki bruha ogenj, zelo verjetno nikoli ne bomo videli, je pa zanimivo, da bi ga očitno lahko, če se naravna odločila, da ga ustvari.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!