Nasa razkrila "skoraj nemogoče načrte"

"Tokrat cilj niso zastave in odtisi stopal, tokrat je cilj ostati," je na novinarski konferenci Nase dejal njen prvi mož Jared Isaacman, ko je predstavil nov, ambiciozen načrt ameriške vesoljske agencije.

Ta vključuje gradnjo baze s stalno človeško posadko na Luni, nove helikopterje za raziskovanje Marsa, pa tudi konec 60-letnega "jedrskega zatišja" z izgradnjo vesoljskega plovila na jedrski pogon.

Nasa zavezana k "skoraj nemogočemu"

"Nasa je zavezana, da bo znova dosegla skoraj nemogoče: vrnitev na Luno pred iztekom mandata predsednika Trumpa, zgraditev Lunarne baze, vzpostavitev trajne prisotnosti ter vse drugo, kar je potrebno za zagotovitev ameriškega vodstva v vesolju," je v izjavi dejal administrator Nase.

Na nek način je tako ponovil besede svojega predhodnika in trenutnega ameriškega sekretarja za transport Seana Duffyja, da bodo ZDA na Luni v prihodnjem desetletju zgradile naselje.

S tem načrtom Nasa tudi drastično spreminja dosedanje načrte, po katerih je nameravala sprva zgraditi postajo v Lunini orbiti, imenovano Gateway. Bo pa njene sestavne dele uporabila za napovedano bazo na Luninem površju.

Za njeno izgradnjo bo namenila 20 milijard dolarjev (okoli 17,3 milijarde evrov).

Baza na Luni že v sedmih letih

Bazo na Lunini površini naj bi zgradili v naslednjih sedmih letih, gradnja pa naj bi potekala v treh fazah.

Prva vključuje prehod z redkih misij na "ponovljiv pristop", ki bo povečal tempo dejavnosti na Luni.

V drugi fazi bo sledil prehod na delno bivalno infrastrukturo, ki vključuje roverje in druge oblike transporta.

V tretji fazi pa bo Nasa "zagotovila težjo infrastrukturo, potrebno za stalno človeško prisotnost na Luni".

Ta infrastruktura vključuje večnamenske bivalne module, ki jih razvija Italijanska vesoljska agencija, ter lunarna transportna vozila Kanadske vesoljske agencije.

Bivalni modul bo širok tri metre in dolg šest metrov, z maso približno 15 ton. Opremljen bo s kolesi, kar bo omogočalo enostavno premikanje po luninem površju. Prav tako bo popolnoma samozadosten, saj bo prebivalcem zagotavljal energijo in toploto.

Trenutno je modul zasnovan tako, da lahko v njem živita dva astronavta od sedem do 30 dni, v primeru izrednih razmer pa za kratek čas lahko v njem preživi tudi večja posadka.

Načrt vključuje tudi hermetično zaprt rover, ki ga je zasnovala Japonska agencija za vesoljsko raziskovanje (JAXA).

Gre za mobilno bivališče, ki astronavtom omogoča raziskovanje precej dlje, kot dopuščajo trenutni lunini sprehodi, pri čemer lahko med premikanjem po površju podpira dva člana posadke.

Rover bo opremljen z robotiko, kamerami, senzorji in znanstvenimi instrumenti ter bo služil kot "mobilni laboratorij" za raziskovalne dejavnosti.

Novi marsovski helikopterji

Na istem dogodku je Isaacman napovedal tudi razvoj plovila "Space Reactor-1 Freedom", prvega medplanetarnega vesoljskega plovila na jedrski pogon.

S tem plovilom naj bi na Mars poslali floto robotskih helikopterjev.

Nasa napoveduje, da se bo to zgodilo že leta 2028.

Misija z imenom Skyfall bo vključevala tri helikopterje (imenovane rotorcrafti), katerih naloga bo iskanje prihodnjih pristajalnih območij za človeške astronavte, raziskovali pa bodo tudi pod površjem Marsa, pri čemer bo njihova glavna naloga iskati vodo.

"Kartirali in analizirali bodo podzemni vodni led, da bi ugotovili, kje se nahajajo zaloge, kakšna je njihova velikost, globina in druge ključne značilnosti," je povedal Isaacman.

Voda je težka in izjemno draga za transport z Zemlje. Če bodo ljudje želeli preživeti na Marsu, bodo morali izkoriščati lokalne vire.

Iskanje dostopnega podzemnega ledu je prvi korak k pridobivanju kisika za dihanje, pitne vode in celo raketnega goriva za vrnitev na Zemljo.

Konec "jedrskega zatišja"

Vendar pa marsovski helikopterji niso največja novica, piše portal ZME.

Za prevoz flote na Rdeči planet bo Nasa obudila tehnologijo, ki je ni uporabila že od 60. let prejšnjega stoletja: jedrsko cepitev.

Z zamenjavo klasičnih raket na kemični pogon z delujočim jedrskim reaktorjem, ki napaja električne potisnike, želi agencija temeljito spremeniti način prevoza težkega tovora po Osončju.

"SR-1 Freedom bo zapolnil 60-letno vrzel v ameriški dediščini vesoljskih poletov z jedrsko cepitvijo," je dejal Steve Sinacore, izvršni vodja programa v Nasinem uradu za vesoljske reaktorje.

Nasa je jedrsko energijo v vesolju uporabljala že prej, vendar ne na tak način.

Sonde za raziskovanje globokega vesolja, kot je Voyager, ki danes potujejo v medzvezdnem prostoru zunaj Osončja, so uporabljale radioizotopske termoelektrične generatorje (RTG), ki so v bistvu jedrske baterije: izkoriščajo toploto radioaktivnega razpada za napajanje instrumentov, vendar pri pogonu plovila nimajo nobene vloge.

Jedrski električni pogon (JEP) je povsem drugačen koncept. Deluje podobno kot majhna jedrska elektrarna, ki pa bo imel moč le 20 kilovatov.

Na tej tehnologiji bodo temeljile vse prihodnje jedrske misije v vesolju. "To je osnova za vse, kar sledi," je na dogodku poudaril Sinacore.

Zakaj se Nasi tako mudi?

Oba načrta sta nadvse ambiciozna, posebej časovno.

Videti je, da se Nasi precej mudi, zlasti če upoštevamo zamude, ki jih je njen lunin program Artemis doživel do zdaj.

O tem je v uvodnem govoru razpravljal tudi Isaacman, ki je govoril o zapravljenih milijardah in izgubljenih letih.

Razlog za časovno stisko se skriva v konkurenci "resničnega geopolitičnega tekmeca, ki izziva ameriško vodstvo na vesoljski višini", kot se je izrazil Nasin administrator.

Ni skrivnost, da je to Kitajska, ki grozi, da bo prehitela ZDA kot vodilno silo v raziskovanju vesolja, piše portal Live Science.

Kitajska namerava svoje astronavte na Luno poslati pred letom 2030, obe državi pa merita na ista pristajalna območja na južnem polu Lune.

ZDA so tako izzvane in seveda nočejo zaostati.

"Razlika med uspehom in neuspehom se bo merila v mesecih, ne v letih," je dejal Isaacman. "Oni (Kitajci; op. p.) utegnejo biti zgodnji, nedavna zgodovina pa kaže, da bi mi lahko zamujali."