Menu Item
Pri založbi Buča je izšel pretresljiv roman avtorice Saše Kveder o zgodbi matere odvisnika od drog. Skozi zgodbo se nam odstira vsa beda zasvojencev z drogami, obenem pa tudi neskončna ljubezen matere do otroka.
V prvencu avtorice Saše Kveder skupaj z materjo Sandro popotujemo po temačnih zakotjih in slepih ulicah življenja, ki si jih nihče od nas v resnici ne želi spoznati: centri za odvajanje od prepovedanih drog, komune, psihiatrične ustanove, zapori, lokali in lokacije, kjer se smrt prodaja v majhnih odmerkih. Skupaj z njo se bojimo za Jona, gojimo upanje, da mu bo ob novi priložnosti vendarle uspelo, in začutimo žalost, nemoč in grozo, ko se vsak in vsakršen poskus, da bi Jon stopil na lepšo, polnejšo, zdravo pot, izjalovi. Skozi zgodbo, ki se vrti v vse globljo spiralo Jonove odvisnosti, se nam odstira vsa beda zasvojencev z drogami, obenem pa tudi neskončna ljubezen matere do otroka, ljubezen, ki ne bo nikoli umrla in ki bo po še tako globokem dnu znova zanetila iskrico upanja, da bo tokrat drugače.
Saša Kveder je mati, ki se že poldrugo desetletje bori z odvisnostjo svojega 33-letnega sina edinca. Po poklicu je magistrica dizajna, smer notranje oblikovanje. Živi in dela v Ljubljani. Prvenec Tokrat bo drugače je napisala na podlagi dolgoletnih izkušenj. Odločila se je, da svojo zgodbo in zgodbo svojega sina predstavi javnosti in družinam s podobnimi problemi, z željo, da njena izkušnja pomaga še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. Da bi pridobila moč in znanje, da pomaga sebi in sinu, se je več let izobraževala ter pridobila veščine na področju nevrolingvističnega programiranja in transakcijske analize.
Avtorica je o nastajanju knjige v izjavi za javnost povedala: “Ni bilo lahko odstreti tančice in vas, bralce, povabiti v svoj intimni svet, še posebej če zadeva tisto plat življenja, ki je čustveno najbolj občutljiva, lastnega otroka, obenem pa pisati še o tem, kar je boleče, pretresljivo, šokantno, žalostno, pisati o občutljivi temi, ki je žal še vedno stigmatizirana v naši družbi. Vendar je o tem pomembno spregovoriti, kajti molk, sram in obup ne rešijo ničesar. Zavedam se, da kljub številnim izgubljenim bitkam sinov boj še ni končan. Čeprav se počutim kot v začaranem krogu, mi je vsak trenutek z njim dragocen.”
Izid knjige je dobrodošel, ker je koristen opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, ki se ji v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega.
