Menu Item
V Velikem Karuju v Južni Afriki so nekoč živeli levi in gepardi. Potem so prišli kmetije, ograje in orožje. V štiridesetih letih 19. stoletja levov ni bilo več, v sedemdesetih letih 19. stoletja pa so izginili tudi gepardi.
Velik del današnjega zasebnega rezervata Samara v Vzhodni Kaplandiji je postal dom živine. Tako je bilo do leta 1997, potem pa je bilo naravi na tisočih hektarjih zemljišč znova dovoljeno, da se razvija po svoje. Zdaj – po 25 letih skrbno upravljane ponovne divjine – so se gepardi in levi vrnili v ta del Južne Afrike.
Za uspešno naselitev teh velikih mačk sta zaslužna Mark in Sarah Tompkins, piše CNN.
Zakonca sta v petih letih kupila 11 kmetij s skupno površino 27.000 hektarjev, da bi zemlji vrnila njeno nekdanjo slavo. “To ni bilo divje območje,” pojasnjuje Isabelle Tompkins, njuna najstarejša hči in vodja poslovnega razvoja v podjetju Samara. “Vse selitvene živali so bile izvzete in seveda tudi plenilci, ki so jih spremljali.”
Če je družina želela sanjati velike sanje, je morala začeti z majhnimi. To je pomenilo, da je morala pogledati, kaj ima pod nogami. Ko je kupila zemljišče, je bilo večinoma prepašeno, z nerodovitnimi deli in vdrtinami v zemlji. Ograje je odstranila skupaj z živino in prizadevanja za obnovo divjine so se začela dobesedno od spodaj navzgor.
“Čeprav je to pokrajina s polsušnim podnebjem, tu vlada izjemna biotska raznovrstnost, zlasti endemičnih rastlin,” pravi Isabelle in dodaja, da je v Samari pet od devetih južnoafriških tipov rastlinskih habitatov.
Sčasoma so se rastline v regiji znova razrasle. Gozdovi in travniki, reke in potoki, gore in doline se raztezajo po rezervatu ter zagotavljajo življenjski prostor in pašo rastlinojedcem (danes v rezervatu živi približno 20 vrst antilop) in velikim rastlinojedcem, kot so sloni. “Korak za korakom dodajamo koščke sestavljanke v ta ekosistem,” pravi Isabelle.
Zaradi obilice plena so se lahko ponovno priselili plenilci. Leta 2003 so geparde prvič po 130 letih vrnili na to območje. Med prvimi tremi gepardi so pripeljali samico Sibello, ki je postala simbol Samare in njenega uspeha. Pri dveh letih je bila žrtev napada lovskih psov in ljudi, zato so jo po zahtevni operaciji in rehabilitaciji odpeljali v Samaro. V novem domu je skotila 20 mladičev in vzgojila vse razen enega, leta 2015 pa je poginila naravne smrti.
V rezervatu se je skotilo približno 50 mladičev, populacija gepardov v Samari pa je postala dovolj velika, da so jih veliko preselili v druge rezervate in nacionalne parke v sklopu projekta Endangered Wildlife Trust’s Cheetah Metapopulation. V zameno so v Samaro pripeljali druge geparde, s čimer skušajo povečati genetsko raznolikost.
Ko so se območja gepardov utrdila, so bile razmere primerne za vrnitev levov – to je bil pomemben korak tako za Samaro kot območje Velikega Karuja.
Samca Titusa in samico Sikelele so pripeljali januarja 2019, kmalu še samico Shebo. Čez dve leti je Sikelele skotila dva mladiča, Sheba enega, prvi mladič v rezervatu pa zdaj občasno plen lovi sam, pravijo Tompkinsovi.
“Ker so levi vrhunski plenilci, je njihov vpliv velik,” pravijo Tompkinsonovi.
Vrnitev levov na ozemlje je spremenilo dinamiko Samare. Šakali imajo zdaj na voljo več mrhovine, kar pomeni manj plenjenja jerebic, zaradi česar se je povečala njihova populacija. Po drugi strani pa črni gnuji skotijo več mladičev, pojasnita zakonca Tompkins, kar je morda odziv na to, da jih levi lovijo.
Program ponovne divjine se je izkazal za tako uspešnega, da so se v Samaro samodejni vrnili leopardi. Ti lahko preskakujejo ograje, in aprila 2021 so v rezervatu opazili velikega samca, ki so ga kamere v naslednjih mesecih večkrat posnele. “To je neverjetno vznemirljivo in pomeni, da so pogoji za njegovo preživetje spet pravi,” zapišeta Isabelle in Sarah Tompkins.
Zasebni naravni rezervat Samara s turističnimi dejavnostmi financira prizadevanja za ponovno divjino. Obiskovalci lahko v rezervatu bivajo v hišicah ali celo spijo pod zvezdami ter se udeležijo luksuznih safarijev in zasledovanja gepardov, ves zaslužek pa se znova vlaga v različne programe.
Njegov največji načrt morda sega onkraj meja Samare. Rezervat je vključen v dolgoročno pobudo za vzpostavitev kopenskega koridorja, ki bi povezal narodna parka Camdeboo v Karuju in Mountain Zebra, odprl zgodovinske selitvene poti in vrnil več ozemlja naravi.
Tompkinsovi pravijo, da bi bil lahko to “zadnji veliki rezervat v Južni Afriki”, ki bi obsegal več kot 526.000 hektarjev. Območje je eno od 36 svetovnih žarišč biotske raznovrstnosti, vendar bo temeljilo na prostovoljnih sporazumih z zasebnimi lastniki zemljišč, ki bodo območje upravljali na okolju prijazen način, namesto da bi vladni organ, ki nadzoruje nacionalne parke, kupoval zemljišča.
V Samari imajo že od nekdaj v mislih širšo sliko. Ta pa je zdaj še toliko bolj nujna zaradi obnove ekosistemov, ki poteka pod okriljem Organizacije združenih narodov. V pobudi piše, da bi lahko z obnovo samo 15 odstotkov spremenjenih zemljišč na prednostnih območjih po svetu preprečili 60 odstotkov pričakovanega izumrtja vrst, poleg tega bi imeli številne koristi, povezane s podnebjem in preživetjem.
“Zmanjkuje nam časa,” pravi Isabelle in navaja cilje Združenih narodov. “Zato se mi zdi to tako nujno. To se mora zgoditi. Ne moremo si privoščiti, da ne bi bili ambiciozni.”
Glede prihodnosti je optimistična. “Menim, da se bodo, če se bodo ljudje osredotočili na svoje področje vpliva in spremembe na svojem dvorišču, pozitivne spremembe zgodile,” dodaja. “Naše dvorišče je po naključju veliko 27.000 hektarjev.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje